ANG: inaudible music.
D: »(Naziv za) glasbo, pisano za elektronska glasbila s ♦tonskimi višinami♦ nad ali pod slišnim ♦spektrom♦. ♦Multimedia♦, ki je samo vizualna in brez ♦zvoka♦, prav tako sodi v to kategorijo. V začetku 20. stoletja sta skladatelja Nicolas Obukhov in Michael Magne prva eksperimentirala z neslišno glasbo. Obukhov je v ta namen projektiral ‘kristalna’ in ‘eterska’ glasbila (ki se niso nikoli konstruirala), Magne pa je sestavil Symphonie humaine v slišni in neslišni verziji. Cageeva skladba 4’33« (1952), delo za katerokoli kombinacijo glasbil, se mora izvajati neslišno v treh stavkih. Ta in druga dela ♦avantgarde♦, kot je skladba Composition #6 La Monte Younga, kjer izvajalci sedijo in buljijo drug v drugega in v občinstvo, prav tako lahko sodijo v neslišno glasbo.« (‹FR›, 42)
KR: Izraz je v D tako zmedeno razložen, da bi ga bilo najbolje takoj zavreči. Vseeno pa je treba D kritično analizirati:
a) V ♦multimediji♦, ki so brez ♦zvoka♦, tako ali tako ni kaj slišati, zato jih je nesmiselno uvrščati v n. g.
b) ♦Eksperimenti♦ z ultra- in infrazvokom so večinoma ostali v pozabi, tukaj imajo le zgodovinsko vrednost.
c) V Cageevi skladbi 4’33« se nikakršen ♦zvok♦ ne sme proizvesti namenoma, vendar se predvideva, po logiki ♦naključja♦, da trije stavki ne morejo miniti v ♦tišini♦ (gl. KM ♦naključja♦).
d) Youngova skladba Composition #6 je svojevrsten komentar Cageeve skladbe 4’33«, ker upošteva tudi nenamerno proizvedeno zvokovje občinstva, le da ni tako strogo organizirana kot Cageeva. Poleg tega se prej nagiba k ♦prozni glasbi♦ (gl. dve drugi Youngovi podobni skladbi v KM ♦prozne glasbe♦ ).
Izraz je torej delno relevanten le v povezavi s t. d), tj. glede na podmeno o predlogu ali konceptu uresničitve v ♦zvoku♦. Če govorimo o ♦zasebni glasbi♦, je izraz povsem sprejemljiv.
GL: ♦antiglasba♦, ♦fluxus♦, ♦glasba na papirju♦, ♦glasba za branje♦, ♦glasba za oči♦, ♦glasbena grafika♦, ♦nedeterminacija♦ = (indeterminacija), ♦zasebna glasba♦, ♦prozna glasba♦, ♦naključje♦, ♦tišina♦, ♦vidna glasba♦.
‹SLON›, 1458