ANG: neo-romanticism; NEM: Neuromantik, Neoromantismus; FR: néo-romantisme; IT: neoromanticismo.
ET: Predpona neo- iz grÅ¡. neos = nov, prevaja se kot novo-; FR romantisme iz lat. Romanus = rimski, iz Roma = Rim; FR roman, iz staroFR romanz = dobesedno: knjiga, napisana v FR; v prenesenem pomenu pridevnik = poln domiÅ¡ljije, razpoloÅŸenja (â¹KLUâº, 604â605).
D: 1) »(Naziv za) smer … v okviru glasbenega romantizma, ki â v nasprotju z zgodnjimi romantiki … â zastopa mnenje, da je glasbo treba postaviti v sluÅŸbo poetske ideje, teÅŸi k obnavljanju romantiÄnih prvin in k sintezi razliÄnih umetnosti … Neoromantiki se … nagibajo k orkestrski programski glasbi, katere zaÄetnik je H. Berlioz … Pri neoromantikih se orkestrska programska glasba prvotno uresniÄuje v enostavÄni simfoniÄni pesnitvi (F. Liszt … B. Smetana, R. Strauss idr.) … Z ÅŸeljo po Äim bolj jasni izpovedi poetske vsebine simfoniÄnega dela se orkestru pogosto pridruÅŸuje ÄloveÅ¡ki glas, s Äimer se simfonija pribliÅŸuje kantati (Lisztovi simfoniji Faust in Dante, veÄ simfonij G. Mahlerja idr.) … Ideje in sredstva neoromantike je sprejela vrsta ustvarjalcev v zadnjih desetletjih prejÅ¡njega stoletja, od katerih so mnogi z ÅŸivljenjem in delom zaÅ¡li v 20. stoletje (G. Mahler, R. Strauss, H. Pfitzner, mladi A. Schönberg).« (â¹MELZâº, II, 671)
2) »Neoromantika predstavlja sekundarno fazo modernega slogovnega preobrata in prezira programsko glasbo kot verodostojni medij. Frustracije 1. svetovne vojne so zaostrile razoÄaranje med pesniki, umetniki in glasbeniki, povsem negativna intelektualna gibanja, kot je dadaizem, so skoraj izÄrpala moÄ Å¡oka in nastopila v ublaÅŸenem tipu romantiÄne glasbe v obliki neoromantike. KoloristiÄne elemente, tako izzivalno rabljene v Sibeliusovih simfonijah, v simfoniÄnih pesnitvah Richarda Straussa in v zgodnjih baletnih partiturah Stravinskega, so skladatelji neoromantike uporabljali s previdnostjo. Igralska onomatopeja in dobesedna reprodukcija naravnih âŠzvokov⊠sta zamenjali subjektivne izlive moderne slikovitosti. Brittnovi galebi v interludijih njegove opere Peter Grimes, ptiÄji spev v Messiaenovi Chronochromie in posnetek petja pravega slavÄka v Respighievim Rimskih pinijah so moderni primeri neoromantike.« (â¹SLONâº, 1472)
3) »(Naziv za) umetniÅ¡ko smer v drugi Äetrtini 20. stoletja, ki je bila reakcija na objektivne, znanstvene in analitiÄne sloge postimpresionizma, kubizma, fovizma in âŠneoklasicizma⊠… V glasbi se je to odraÅŸalo v ponovnem zanimanju za dramatiÄno, poetiÄno in programsko glasbo s poudarkom na melodiji bolj vokalne narave. Deli, ki sodita v neoromantiko, sta Koncert za orkester (1944) Bele Bartóka in Slikar Mathis (1938) Paula Hindemitha. Skladatelji, ki so pisali â oz. Å¡e vedno piÅ¡ejo â v tej smeri, so Carl Orff, William Walton, Virgil Thomson, Howard Hanson in Samuel Barber.« (â¹FRâº, 58)
4) »Naziv , ki ga vÄasih uporabljamo za glasbo, ki so jo v tridesetih in Å¡tiridesetih letih pisali Prokofjev, Hindemith itd., predlagan za povratek k vrednostim 19. stoletja.« (â¹GRâº, 127)
5) »(Naziv za) glasbeno gibanje v 20. stoletju, ko so se skladatelji kot npr. Schönberg vrnili k idealom romantiÄne glasbe in s tem reagirali proti âŠneoklasicizmuâŠ.« (â¹IMâº, 263)
KM: Pripona -izem navadno pomeni naziv za slog, obdobje in podobno […] Ker je opredelitev sloga problematiÄna, se svetuje raba pojma neoromantika kot generiÄnega naziva za slogovno razliÄne usmeritve v âŠglasbi 20. stoletjaâŠ
KR: D so povsem neizenaÄene:
a) D 1 pomen (pojma) pravzaprav omejuje na drugo polovico 19. stoletja (»NovonemÅ¡ka Å¡ola« npr.), brez upoÅ¡tevanja pojavov v âŠglasbi 20. stoletjaâŠ, ki se navajajo v drugih D (sicer je pojem podobno obravnavan tudi v â¹BASSâº, IV, 144, kot tudi v â¹RICâº, Ill, 266, temeljito pa je v terminoloÅ¡kem smislu obdelan v DAHLAHUS 1973). (N. je kot periodizacijski pojem v glasbi 19. stoletja skrajno problematiÄen, ampak tu ni mesto za razpravo o tem problemu.)
b) D 2 je neprecizna, ker meri na pomen, ki se bolj nanaÅ¡a na duhovno klimo kot kakÅ¡no jasno slogovno smer. Zato bi se â v tem pomenu â lahko pomikal po celotni zgodovini glasbe.
c) D 3 in 4 poskuÅ¡ata doloÄiti pomen pojma v odnosu do kakÅ¡nega gibanja oziroma sloga, vendar so primeri preveÄ raznovrstni in Äasovno razprÅ¡eni, tako da je pomen zopet deloma speljan na duhovno klimo, kot je predlagano v D 2.
d) D 5 je popolnoma nesmiselna: le v kateri svoji skladbi je Schönberg reagiral na âŠneoklasicizem⊠tako, da se je vrnil k idealom romantiÄne glasbe?
Äe pojem uporabljamo z ozirom na âŠglasbo 20. stoletjaâŠ, se moramo zavedati, da je z njim nemogoÄe oznaÄiti jasen slog ali obdobje. V smislu doloÄitve duhovne opredelitve (D 2) ima n. dokaj nevtralen pomen. Ni moÄ opaziti kakÅ¡ne velike koristi od obstoja tega pojma v terminologiji âŠglasbe 20. stoletjaâŠ.
GL: âŠglasba 20. stoletjaâŠ.
PRIM: âŠnova romantikaâŠ.
â¹Pâº, 202â203