LETRIZEM

NEM: Lettrismus; FR: lettrisme, musique lettriste.

ET: FR lettre = črka.

D: »(Naziv za) vrsto pesništva, ki jo je leta 1945 v Parizu utemeljil Isidore Isou, ki temelji na kombinaciji govorjenega zvoka, ♦montaži♦ zlogov in govornih ♦šumov♦. Isou se je skiceval na Russola. Medtem so letristične prvine prešle tudi v vokalno glasbo. Preoblikovanja jezika, ki jih je možno srečati v Kaglovi Anagrami, razkosanje besed in različne stopnje razumljivosti besed pri Nonu (Ha venido in številna druga dela). Beriou (Omaggio a Joyce), Stockhausenu (Spev mladeniča …), Boulezu (Poésie pour Pouvoir) sodijo v letrizem enako kot tudi skladbe s čistimi fonemi (Penderecki: Dimenzije časa in ♦tišine♦, Ligeti: Aventures).« (‹H›, 27)

KM: V CHION-REIBEL 1976: 137 se omenja skupina FR skladateljev (F. Dufrêne, J-L. Brau, H. Chopin, B. Heidsieck, P.Garnier, P. Ebel idr.), ki se je ukvarjala z letrizmom prek ♦elektronske glasbe♦. V ‹BOSS›, 77–80, se o letrizmu govori kot o »letristični glasbi« (= »musique lettriste«). V literaturi se za letrizem (oz. ♦zvočno poezijo♦) včasih uporablja pojem »konkretna poezija« (npr. v GARNIER 1968), v tem pojmu pa se izpostavlja bolj zveza s poezijo kot pa z glasbo zato ni uvrščen v ta Pojmovnik.

Predpona -izem ponavadi sugerira naziv za slog, obdobje in podobno […].

Latrizem je v tem smislu, kot sopomenka ♦zvočne poezije♦, primeren za označevanje te vrste stika med glasbo in poezijo.

GL: ♦fluxus♦, ♦govorna skladba♦, ♦prozna glasba♦, ♦verbalna partitura♦.

PRIM: ♦zvočna poezija♦.