ANG: Fibonacci sequence, Fibonacci series; NEM: Fibonacci-Reihe.
ET: Po IT-matematiku Leonardu Fibonacciju, ki je v 13. stoletju odkril omenjeno vrsto (â¹PRâº, 29).
D: »(Naziv za) zaporedje Å¡tevil: 1, 2, 3, 5, 8, 13, 21, 34, 55, 89 … itn. Vsako Å¡tevilo je seÅ¡tevek dveh predhodnih … Ernö Lendvai … trdi, da je Bartók uporabljal Fibonaccijevo vrsto za utrjevanje proporca dolÅŸine znotraj in med stavki ter za doloÄanje âŠstrukture⊠âŠakordaâŠ, âŠlestvic⊠in melodiÄnih motivov. (On) npr. trdi, da je v fugi prvega stavka iz Glasbe za godala, tolkala in Äelesto skupno 89 taktov razdeljenih v âŠsekcije⊠(D 1), prva 55 in druga 34 taktov. Ta oblika se nadalje deli na prvih 55 taktov kot zdruÅŸevanje 34+12, medtem ko se preostalih 34 taktov razdeli na (skupini) 13+21.« (â¹PRâº, 29â30)
KM: O Lendvaijevi analizi, ki je omenjena v D, gl. LENDVAI 1983: 33â69.
F. v. se pogosto uporablja kot predloga reda v âŠglasbi 20. stoletjaâŠ. V â¹KSâº, 145, 251, se omenja npr. KÅenekov Fibonacci Mobile, op. 187, za godalni kvartet, klavir Å¡tiriroÄno in koordinatorja.
KR: V â¹GRâº, 73, se kot primer za uporabo F. v. navaja Stockhausenovo KlavierstÃŒck XI, kar je napaÄno. Stockhausen je po F. v. skladal KlavierstÃŒck IX (1954â1961 â gl. HENCK 1976: 176â177).
GL: âŠzlati rezâŠ.