NEM: authentische Musik.
ET: Grš. authentikós = točen, verodostojen, od authéntēs = začetnik (‹KLU›, 51).
D: »Pojem, ki ga je 1951. leta uvedel W. Meyer – Eppler in po katerem za bit ♦elektronske glasbe♦ šteje ‘avtentična glasba’, ki jo skladatelj nudi v dokončni formi, primerni za reprodukcijo’ (MEYER-EPPLER 1954: 7) … Pojem se ni uveljavil, leta 1954 Mayer–Eppler opozarja na določene nesporazume glede pojma, zato glasbo, ki se izvaja samo z elektronskimi instrumenti, imenuje ♦elektronska glasba♦. Glasbeniki, ki se ukvarjajo z ♦elektronska glasbo♦, od leta 1950 uporabljajo samo pojem ♦elektronska glasba♦.« (‹EH›, 36)
KM: Citat W. Meyer-Epplera stoji v tem konekstu: »Odstopanje od čisto akustične metastaze z uporabo izključno elektronskih sredstev za proizvodnjo ♦zvoka♦ vodi do tretje glasbene zvrsti1, katere akustično življenje začenja šele v trenutku reprodukcije. Za njo je izbran izraz električna glasba. (Pojem ♦sintetična glasba♦, ki se tu in tam uvaja s polemičnimi nameni, nas vodi na stranpot, ker bi morala biti nasprotje neki ‘naravni glasbi’, ki v bistvu sploh ne obstaja. Nasprotno pa obstaja ‘sintetični govor’, npr. tisti, ki ga proizvaja ♦vocoder♦. Da bi se izognili nesporazumom, lahko govorimo o ‘avtentični glasbi’ (oz. glasbi, ki jo nudi v dokončni formi, primerni za reprodukcijo). Če se tu uporablja samo elektronsko-mehanična ali čisto elektronska sredstva za proizvodnjo ♦zvoka♦, potem govorimo o ♦elektronski glasbi♦.« (MEYER-EPPLER 1954: 7).
KR: Trditev v D, da je Meyer-Eppler pojem uvedel leta 1951, ni dokumentirana, saj prvo razlago pojma najdemo leta 1952 v MEYER-EPPLER 1952: 133–134.
Očitno je pojem zgodovinsko pomemben v izgradnji specifične terminologije v ♦elektronski glasbi♦ (gl. ‹EH›, 351–352), zato ga je na tem mestu vsekakor potrebno omeniti, ne glede na to, da ni več v uporabi, tako kot npr. številni drugi pojmi, ki jih je želel uvesti Meyer-Eppler. Poleg tega je nejasna razlika med »elektronsko-mehaničnimi in čisto elektronskimi sredstvi za proizvodnjo zvoka.« (gl. D 3 in KR ♦elektronskih glasbenih instrumentov♦).
GL: ♦elektronska glasba♦.
1 Iz konteksta se zdi, da je pravzaprav govora o šesti in ne o tretji glasbeni zvrsti. Meyer-Eppler namreč najprej omenja »elektrogeno glasbo«, ki nastaja z uporabo ♦električnih glasbenih instrumentov♦ (v t. i. »električnem orkestru« npr.), nato »električno angažirano glasbo« v kateri se izkoriščajo možnosti enostavne obdelave s hranjenjem zvoka na traku (pri običajnem snemanju v ♦tonskem studiju♦ npr.) Naprednejše možnosti obdelave snemanega ♦zvoka♦ kasneje najdemo v ♦konkretni glasbi♦ in v ♦music for tape, tape music♦, ♦glasba za trak♦ Naslednja možnost je povezovanje vseh do sedaj omenjenih sredstev za oblikovanje ♦zvoka♦ s tradicionalnimi glasbenimi formami, npr. v skladbi Maderne Musica su due dimensioni za flavto, tolkala in elektronska sredstva za proizvodnjo ♦zvoka♦ v Schaefferjevi »konkretni operi-baletu«
Orphée (gl. o tem SCHAEFFER 1952: 87–111 in SCHAEFFER 1967: 70–73) in v Henzejevi »radiofonski gledališki igri« Konec enega sveta. S skrbno analizo primera lahko zaključimo, da Meyer-Eppler misli pravzaprav na a) »elektrogeno glasbo«, v katari se uporabljajo ‘električni glasbeni instrumenti’ v živi glasbi brez shranjevanja ♦zvoka♦ na trak, in na b) vse vrste glasbe, ki izhajajo iz možnosti obdelave ♦zvoka♦po shranitvi na trak. Tretja vrsta bi bila a. g. oz. ♦elektronska glasba♦.