SKUPINA, SKUPINSKA SKLADBA = SKLADBA S SKUPINAMI

AN: group, group composition; NEM: Gruppe, Gruppenkomposition; FR: groupe, composition de groupes.

ET: nejasna (‹KLU›, 281).

D: 1) »(Naziv za) koncept ♦strukture♦, ki ga je vpeljal Karlheinz Stockhausen v svojih Klavierstücke I-IV (1952–53). Skupina je segment časa, ki običajno vsebuje več kot eno ♦višino tona♦. Vsak segment ima neko posebno značilnost (npr. določeno raven ♦dinamike♦ za vse ♦višine tona♦ ali pa proces spreminjanja od tihega k glasnem), ki skladatelju dopušča, da skupine obdeluje s procesi kot sta serialna ureditev ali transformacija.« (‹V›, 289)

2) »Kot ‘skupino’ se razume določeno število ♦tonov♦, ki so povezani prek sorodnih proporcev z neko višjo čutno kvaliteto, tj. s kvaliteto skupine. Različne skupine v skladbi imajo različne proporcijske značilnosti, različno ♦strukturo♦, so pa med seboj povezane, kolikor se značilnosti ene skupine lahko razumejo šele takrat, ko jih po stopnji sorodnosti primerjamo z drugimi skupinami … V spominu ostaja način skladanja ♦tonov♦ in ponavljanja znotraj skupine; manj pa ostajajo v spominu posamezni intervali, časovni odnosi. Vse, kar je skladano, mora po možnosti enakomerno sodelovati v oblikovalnem postopku in nič ne sme prevladovati, npr. kakšna melodija …, ♦ritem♦ ali ♦intenziteta♦.« (STOCKHAUSEN 1963f: 63, 65)

3) »Najmanjše veze med prvinami so …, vse skupaj, zelo pomembne, mi pa jih dojemamo kot celoto, kot kvaliteto. Po občutku ločimo spremembe ♦strukture♦ v tako različnih … skupinah, ne da bi znali povedati, kaj se je dejansko spremenilo. Jasno doživljamo obrise skupin: one so različno dolge, vsebujejo različne oblike gibanja, različne ♦gostote♦ in različne stopnje hitrosti; različne zvokovne oblike.« (STOCKHAUSEN 1963f: 66)

4) »[S]kupino označujejo splošne kakovosti, ki so skupne vsem njenim sestavnim delom in ki se en bloc razlikujejo od sosednjih skupin; to omogoča, da se strukturni odnosi ne opisujejo samo med izoliranimi ♦toni♦, temveč tudi na pomembnejši ravni, urejeni po večji pomembnosti. Med seboj sorodne skupine pravzaprav lahko tvorijo nove, obsežnejše ♦strukture♦, ki se potem lahko spet grupirajo v večje celote. Tako pridemo do ‘totalne oblike’ skladbe, ki je postavljena dovolj enostavno,in je opazna. Tukaj se torej ukvarjamo s strukturno metodo par excellence. Ta je prav gotovo še vedno v polnem razvoju. Še vedno smo daleč od tega, da bi lahko izčrpali vse njene vire ter da bi določili vse pogoje njene dejavnosti.« (POUSSER 1960: 77)

5) »V razvoju skupinske forme sem skušal skladati enakovrednosti v višjih organiziranih organizmih z značilnim oblikovanjem skupin. Problem je omogočanje velike diferenciranosti v obsegu in formalnem značaju skupin, s sočasnim ohranjanjem ravnotežja.« (STOCKHAUSEN 1963e, 232)

5-A) »Vsako zvokovno telo … je sposobno čutom pokazati svoj lastni časovni prostor, mi pa se, kot poslušalci, nahajamo sredi več časovnih prostorov, ki tvorijo skupni časovni prostor. Tisto, zaradi česar zvokovna telesa zvenijo, niso ♦točke♦, temveč ‘skupine’: …Skupine ♦zvokov♦, ♦šumov♦ in zvokovnih ♦šumov♦ so povsem samostojne enote. Vsaka skupina se giba v lastnem časovnem prostoru. Predvsem pa v lastnem tempu.« (STOCKHAUSEN 1964a: 71)

6) »Če si natančneje ogledamo povezave med ‘punktualnim’ in ‘skupinskim skladanjem’, potem se za trenutek pokažeta skrajna položaja, med katerima je treba poiskati povezavo.« (STOCKHAUSEN 1963g: 59)

7) »’Skupina’ je sistem, katere prvine (označene kot a, b, c …), funkcioniranje (označeno kot *) in odnosi enakosti (označeni kot =) ustrezajo naslednjim merilom: 1. Zaprtost: Če sta a in b prvini sistema, potem je tudi a*b prvina sistema. 2. Povezljivost: če so a, b in c prvine sistema, potem je (a*b)*c = a*(b*c). 3. Obstoj identitete: Obstaja neka prvina sistema, e, tako, da za vsako prvino sistema (npr. d) velja d*e = e*d = d. 4. Obstoj obratoGL: za vsako prvino sistema (npr. d) obstaja prvina sistema d- tako, da je d*d = d-*d = e.« (BABBIT 1960: 249, op. 3)

KM: Iz D je razvidno, da se tukaj ne razpravlja o tistih pomenih pojma, ki se, podobno njegovemu splošnemu pomenu, pojavljajo v splošni glasbeni terminologjji, torej tisti pomeni, ki niso povezani z njegovim specifičnim pomenom v terminologiji ♦glasbe 20. stoletja♦, sploh pa v tipologiji ♦serialne glasbe♦, npr. v smislu prostega združevanja istih glasbenih prvin. (O tem in o matematičnem pomenu pojma gl. BLUMRÖDER 1984: 1–7; prim. D 7). Messiaen npr. v svoji D ♦modusov z omejenimi možnostmi transpozicije♦ uporablja skupino v takem smislu (gl. D ♦modusov z omejenimi možnostmi transpozicije♦), čeprav bi bilo bolj pravilno govoriti o ♦segmentu♦, kakor je uveljavljeno v AN prevodu v ‹JON›, 170.

FR pojem »groupe« ima tudi poseben pomen v teoriji ♦konkretne glasbe♦ P. Schaefferja, in sicer kot nasprotje »motiva«, ki v tej teoriji prav tako ima poseben pomen (gl. SCHAEFFER 1966: 571–572; ‹GUI›, 139).

KR: D so izbrane in razporejene tako, da čim boljše ponazorijo odtenke v razlagah pojma:

a) D 1 skuša kratko in strnjeno podati pojem v tistem pomenu, ki nas tukaj zanima, vendar je težko razumljiva brez dodatkov, ki jih prinašajo ostale D.

b) D 2 prvič določa razlago pojma v njegovem ožjem pomenu.

c) D 3 opozarja na pojem kot na oznako kvalitativnih lastnosti sloga, pri čemer je enostavno opaziti poudarjanje statistične (teksturne) približnosti, tudi v terminološkem smislu: govori se o »orisih skupin«, o »različnih ♦gostotah♦«, o »različnih stopnjah hitrosti«, kar naj bi vse sodilo med »različne zvokovne forme«. Treba je poudariti, da je ta statistična približnost nujno zahtevala uvajanje nove terminologije, ki (četudi metaforično) uspešno opravlja svojo funkcijo. V ‹G›, 86 se uporabljajo npr. pojmi kot je »skupek ♦tonov♦« (= »Tonmenge«) za označevanje situacij v katerih posamezne ♦višine tona♦ niso več razločne, »♦gostota♦ (♦tonov♦)« (= »Tondichte«) označuje nov odnos med horizontalo in vertikalo itn. (gl. KM ♦polja♦ ter D 4 in KR – t. d ♦statistične glasbe♦).

d) V D 4 se prav tako poudarjajo značilnosti skupine na ravni statistične (teksturne) približnosti, vendar se o njih govori tudi kot o podlagi za artikulacije forme.

e) V D 5 in 5-A je skupina sestavni element forme ter je zato mogoče govoriti ne samo o skupini, temveč tudi o skupinski skladbi.

f) v D 6 se, kot tudi v ‹GR›, 85, skupina in skupinska glasba povezujeta s ♦točko♦ oz. s ♦punktualno glasbo♦ v smislu veljavne tipologije ♦serialne glasbe♦: ♦točka♦ – ♦skupina♦ – ♦polje♦ (‹G›, 83–85; ‹GL›, 67–69; ‹KS›, 145–161; ‹HU›, 868).

g) D 7 razlaga pojem s pomočjo matematične terminologije, ki je sicer značilna za skladateljsko teorijo M. Babbita.

GL: ♦mikropolifonija♦, ♦polje♦, ♦postserialna glasba♦, ♦punktualna glasba♦, ♦skupek tonov♦, ♦statistična glasba♦, ♦struktura♦, ♦tekstura♦, ♦točka♦.

‹BKR›, II, 155; ‹BOSS›, 161; ‹JON›, 114–116

SKUPEK TONOV

NEM: Tonmenge.

ET: ♦Ton♦.

D: Naziv za zvočno stanje, pri katerem je določena ♦skupina♦ ♦tonov♦ razporejena v horizontalnem in vertikanem smislu na način, da posameznih ♦tonov♦ v tem skupku ne moremo več zaznati, ker v medsebojnih odnosih, v katerih so neprepoznavni, prehajajo v drugo, teksturno, statistično približno kvaliteto.

KM: Pojem izvira iz tipologije ♦serialne glasbe♦, tj. iz razmerja med ♦točko♦, ♦skupino♦ in ♦poljem♦ (gl. ‹G›, 83–95; ‹GL›, 67–69; ‹KS›, 145–161; ‹RL›, 868). S. t. se torej pojavlja v ♦skupini♦ in v ♦polju♦.

KR: Pojem je v dobesedem pomenu nesmiseln, zato pa tudi mogoče odvečen kot tehnični pojem, tj. strokovna beseda: kot je razvidno iz citata iz ‹MI›, I, 245, v KM ♦agregata♦, pojem postaja opisna, metaforična oznaka. Vendar se lahko glede na razmerje med ♦točko♦, ♦skupino♦ in ♦poljem♦ v tipologiji ♦serialne glasbe♦ le z njim označijo ♦teksture♦, katerih sestavni elementi so posamično neslišni.

GL: ♦dvanajsttonsko polje♦, ♦skupina, skupinska skladba♦, ♦gostota, sprememba gostote, stopnje gostote♦, ♦mikropolifonija♦, ♦permeabilnost♦, ♦polje♦, ♦skladanje grozdov♦ = (♦Clusterkomposition♦), ♦skladba z grozdi♦ = (♦Clusterkomposition♦), ♦statistična glasba♦, ♦stohastična glasba♦, ♦struktura♦, ♦tekstura♦, ♦ton♦, ♦tonsko polje♦, ♦vertikalizacija♦.

‹G›, 83–88

SKLADBA Z ZVOKOM = (♦KLANGKOMPOSITION♦)

NEM: Klangkomposition.

D: Naziv za najpogosteje elektronsko izdelano skladbo (predvsem v smislu ♦elektronische Musik♦), ki je nastala s tehniko ♦skladanja zvoka♦.

KM: ♦Skladbe iz sinusnih tonov♦, kot sta npr. Stockhausenovi Elektronska študija I in II (1953), so tipičen primer za s. z z. (gl. KM ♦skladbe iz sinusnih tonov♦ in ♦skladanje zvoka♦).

KR: Nenavadna je dvopomenskost pojma in ga je zaradi praktičnost najbolje uporabljati v izvirni NEM-obliki. Rabo pojma bi bilo najbolje ohraniti v okviru izrazja ♦elektronske glasbe♦, saj je sicer nesmiseln.

GL: ♦elektronska glasba♦, ♦skladba iz sinusnih tonov♦, ♦zvok♦.

PRIM: (♦Klangkomposition♦), ♦skladanje zvoka♦ = (♦Klangkomposition♦), ♦skladba z grozdi♦ = (♦Clusterkomposition♦).

‹M›, 555; STOCKHAUSEN 1963g

SKLADBA Z GROZDI = (♦CLUSTERKOMPOSITION♦)

NEM: Clusterkomposition, Cluster–Komposition.

ET: ♦Grozd♦.

D: Naziv za skladbo, ki nastane s tehniko ♦skladanja grozdov♦.

KR: Obe obliki NEM-zapisa sta enakovredni. Pojem se ne nanaša na tiste skladbe, v katerih se tu pa tam pojavljajo ♦grozdi♦, ne glede na to, ali jih skladatelj nadzorovano sklada (kot npr. v nekaterih delih Žalostinske žrtvam Hirošime K. Pendereckega), temveč samo na tiste, kot je npr. Ligetijeva Volumina, pri katerih ♦skladanje grozdov♦ hkrati rezultira tudi kot s. iz c. (gl. KM ♦skladanje grozdov♦). Pojem je zelo primeren za označevanje določenih ­postopkov, zlasti v šestdesetih letih 20. stoletja, vendar je nenavadno dvopomenski, tj. pomeni tako s. g. kot tudi ♦skladbo iz grozdov♦ (podobno kot ♦Klangkomposition♦). Zaradi praktičnosti ga je vendarle najbolje uporabljati v izvirni NEM-obliki.

GL: ♦grozd♦, ♦gostota, sprememba gostote, stopnje gostote♦, ♦mikropolifonija♦, ♦polje♦, ♦skupek tonov♦, ♦statistična glasba♦, ♦tekstura♦.

PRIM: (♦Clusterkomposition♦), ♦skladanje grozdov♦ = (♦Clusterkomposition♦), ♦skladba iz zvoka♦ = (♦Klangkomposition♦).

‹GL›, 78–80; STEPHAN 1972

SKLADBA PO FORMULI

NEM: Formel–Komposition.

ET: ♦Formula♦.

DF: Naziv za skladbo, v kateri se uporablja ♦formula♦ in njene značilnosti za določitev kompozicijsko-tehničnih postopkov.

KM: S. p. f. se nanaša večinoma na določene skladbe K. Stockhausena (gl. ♦formula♦).

GL: ♦formula♦.

BLUMRÖDER 1982a

SKLADBA IZ SINUSNIH TONOV

NEM: Sinustonkomposition.

ET: ♦Sinusni nihaj, ton, val♦.

D: »(Naziv za) skladbo, ki razen ♦sinusnih tonov♦ ne uporablja nobenega drugega gradiva. Že v prvih elektronskih skladbah H. Eimerta in R. Beyera (iz leta 1953) so se … uporabljali ♦sinusni toni♦ … Prva serialna skladba, ki je bila zgrajena le iz ♦sinusnih tonov♦, je bila Stockhausenova Elektronska študija I, ki je nastala poleti leta 1953, premierno pa je bila izvedena leta 1954. Združevanje ♦zvokov♦ in ♦mešanice tonov♦ iz ♦sinusnih tonov♦ je splošno uveljavljeno pravilo ♦elektronske glasbe♦. Nasprotno temu je serialna skladba iz sinusnih tonov ostala nevplivna. Naziv skladba iz sinusnih tonov ni povsem pravilen. Kar poslušalci slišijo v skladbi iz sinusnih tonov, najpogosteje niso ♦sinusni toni♦, ampak, če zanemarimo posamezne ♦tone♦, skoraj vedno strukturirane kombinacije ♦sinusnih tonov♦ v obliki ♦mešanice tonov♦ ali ♦šumov♦ …« (‹EH›, 314–315)

KM: V STOCKHAUSEN 1964a: 22 Stockhausen z naslednjimi besedami opisuje svoje delo na Elektronskih študijah I in II: »’Študija I’ … je prva skladba iz ♦sinusnih tonov♦. Iz najpreprostejše elektroakustične osnovne zgradbe so se sintetično proizvajale ♦zvokov(n)e barve♦, katerih spajanje je nato določal skladatelj. Zavesten glasbeni red prodira v mikroakustično področje zvočne materije. Druga osnovna metoda elektronskega proizvajanja ♦zvoka♦ ne temelji na dodajanju ♦sinusnih tonov♦, (ki ustvarjajo) ♦stacionarne zvoke♦ in ♦mešanice tonov♦, ampak na ločevanju ♦belega šuma♦ v ♦obaravni šum♦. Zato so potrebni … ♦filtri♦, ki ♦beli šum♦ ločujejo v ♦pasove šuma♦ poljubne ♦širine pasu♦ in ♦gostote♦ – podobno je ločevanje bele svetlobe s prizmo v obarvano svetlobo. V Študiji II sem uporabljal – zaradi nezadosto diferenciranega sistema ♦filtrov♦ – poseben postopek, ki je omogočil, da se v skladbo vključi družina ♦šumov♦. V obeh Študijah nisem iskal kar se da raznolikih in nenavadnih ♦zvokov♦. Bolj sem se nagibal h končni združitvi zvočne materije in njene oblike.«

Omenjeno Stockhausenovo pričevanje ni zanimivo le zaradi tega, ker se da iz njega jasno razbrati, da pri s. iz s. t. ni nujno uporabljati le ♦aditivne♦, temveč tudi ♦subtraktivno sintezo zvoka♦. Cilj takšnega načina skladanja, ki se v D imenuje »serialna s. iz s. t.« tj. »končna združitev zvočne materije in njene oblike«, s. iz s. t. uvršča tudi v ♦skladbo iz zvoka♦, ki nastaja s ♦skladanjem zvoka♦.

KR: V D se odvečno poudarja, da s. iz s. t. pravazprav ni pravilen naziv, saj poslušalci ne slišijo ♦sinusnih tonov♦. Kot je vidno iz KM, gre predvsem za imenovanje zgradbe, s tem pa je naziv povsem primeren. Omemba sintetičnega proizvajanja ♦zvoka♦ v KM upravičuje pojem ♦sintetične glasbe♦ v pozitivnem smislu (gl. KM ♦sintetične glasbe♦).

GL: ♦aditivna sinteza zvoka♦, ♦elektronska glasba♦, ♦mešanica tonov♦, ♦sintetična glasba♦, ♦sinusni nihaj, ton, val♦, ♦skladanje zvoka♦ = (♦Klangkomposition♦), ♦skladba iz zvoka♦ = (♦Klangkomposition♦), ♦stacionarni zvok♦, ♦subtraktivna sinteza zvoka♦, ♦ton♦.

error: Content is protected !!