ANG: silence; NEM: Stille; FR: silence; IT: silenzio.
D: 1) »Če upoštevamo dejstvo, da ♦zvok♦ opredeljujejo ♦višina♦, ♦intenziteta♦, ♦barva♦ in ♦trajanje♦, da pa tišino, ki je nasprotje, hkrati pa nujen partner ♦zvoku♦, zaznamuje le njeno ♦trajanje♦, lahko sklenemo, da je med štirimi značilnostmi glasbenega gradiva ♦trajanje♦, tj. dolžina časa najosnovnejša.« (CAGE 1970: 81)
2) »Prej je bila tišina časovno obdobje med ♦zvoki♦, koristna iz mnogih razlogov, med drugim tudi zaradi ločevanja dveh ♦zvokov♦ ali dveh ♦skupin♦ ♦zvokov♦, da bi se lahko poudarile njune medsebojne razlike ali odnosi; bodisi zaradi izraznosti, ko so tišine v glasbenem diskurzu lahko omogočile pavzo ali punktacijo; bodisi v arhitekturi, kjer se z uvajanjem ali prekinjanjem tišine lahko definira vnaprej determinirana ♦struktura♦ ali pa tista, ki se organsko razvija. V primerih, kjer ne obstaja noben izmed teh ali drugih ciljev, postaja tišina nekaj drugega – ni več tišina, temveč je ♦zvok♦, ♦zvok♦ ambienta. V naravi takšnih ♦zvokov♦ je, da so nepredvidljivi in spremenljivi. Ti ♦zvoki♦ (ki jim rečemo tišina samo zaradi tega, ker niso del glasbene intence) so odvisni od svojega obstajanja. Svet jih množično vsebuje in pravzaprav se jih ne more znebiti. Človek, ki je kdaj bil v gluhi komori1, sobi z maksimalno tišino, je vendarle slišal dva ♦zvoka♦, enega nizkega in enega visokega – visoki je ♦zvok♦ poslušalčevega živčnega sistema, globoki pa ♦zvok♦ krvnega obtoka.« (CAGE 1961a: 22–23)
3) »[N]ajvečja inovacija v Webernovem besedišču je obravnavanje vsakega pojava kot hkrati neodvisnega in odvisnega, kar je radikalno nov način mišljenja v glasbi Zahoda. Da bi izkoristil to značinost, Webern pripisuje veliko pomembnost ne le registru določenega ♦tona♦, temveč tudi mestu znotraj časa, v katerem se odvija skladba. ♦Zvok♦, ki je obdan s tišino, z izloacijo, pridobiva močnejši pomen od ♦zvoka♦, ki je umeščen v neposreden kontekst: v tem pogledu se zdi, da Webernova inovacija na področju tišine odkriva veliko več o sami morfologiji ♦višin♦, povezovanju le-teh, kot pa o ritmičnem pojavu, ki ga ni nikoli zanimal.« (‹MI›, III, 909)
KM: Avtor D 3 je P. Boulez.
T. je eden temeljnih pojmov v teoriji in skladateljski praksi J. Cagea (D 1 in D 2), s tem pa je eden ključnih pojmov v izrazju ♦glasbe 20. stoletja♦, kjer ima povsem specifične pomene, ki niso v neposredni povezavi s Cageevo teorijo (D 3). Zato ni čudno, da se v ‹GR›, 166–167, namesto definicije pojavi krajši esej o t.: »V 20. stoletju so odsotnost ♦zvoka♦ prepoznali kot glasbeni element. Busoni je poudaril, da tišine med stavki niso prazno trajanje, temveč trenutki, polni zbranosti in pričakovanj: Mahlerjeva druga simfonija je mogoče prvo delo, v katerem so takšne tišine. Drugi primer je sledil, denimo, v Boulezovem Kladivu brez gospodarja. Vendar so tudi tišine na koncu dela lahko pomembne, npr. v Ligetijevih delih. Tišina je v teh primerih manj odsotnost ♦zvoka♦ kot pa njegovo začasno izginotje. Lahko pa zagrozi z nepovratnim izginotjem v delih, kot v npr. Barraquéjevi Klavirski sonati, ki je skladana kot dialektika med ♦zvokom♦ in tišino. Po drugi strani lahko dialektika tudi izostane: tišina je lahko tudi idealno stanje glasbe, kjer poslušalec prisostvuje bolj kot umetnosti življenju, npr. v Cageevi skladbi 4′ 33”. Ovire s tišino, z njenim obvladovanjem (Boulez), z nevtralnim medijem glasbe (Ligeti), s sovražnikom misli (Barraqué) ali s prijateljem odsotnosti katerekoli misli (Cage) so verjetno povezane z mnogimi pomembnimi tišinami v karierah skladateljev 20. stoletja, kot so Duparc, Dukas, Elgar, Sibelius, Varèse, Ives, Barraqué in Boulez. V vseh primerih so omenjene osebne in celo filozofske razlage, vendar niso povsem prepričljive glede na majhno število vzporednic v starejših obdobjih. Tišina v 20. stoletju lahko govori glasneje od glasbe.«
KR: V večini priročnikov se specifičen pomen pojma v izrazju ♦glasbe 20. stoletja♦ skorajda povsem zanemarja. V ‹HO›, 935–936, in v ‹LARE›, 1452, je pojem omenjen le kot sopomenka za pavzo, v ‹RAN›, 749, pa je kot naziv za pavzo samo FR-izraz »silence« (kot da bi v ANG ta pojem ne obstajal). Posebna zmeda je v izrazju, ki ga navaja ‹BR›: NEM-pojem »Stille« tu sploh ni omenjen; pojmi ANG-»silence«, FR-»silence« in IT-»silenzio« so v NEM prevedeni kot »Schweigen« ( = »molk«) (198–199). Pojma FR-»silence« in IT-»silenzio« sta tudi prevedena, in sicer v ANG kot »rest«, v NEM pa kot »Pause« (138–139); IT-pojem »silenzio« je preveden v ANG »silence«, v NEM kot »Schweigen« in v FR kot »silence« (198–199). Glede na vse skupaj bi lahko sklapali, da t. sploh ni niti tehnični pojem niti strokovna beseda, kar pa še kako je, zlasti v izrazju ♦glasbe 20. stoletja♦!
GL: ♦neslišna glasba♦, ♦nedeterminacija♦ = (indeterminacija), ♦naključje♦.
PRIM: ♦črni zvok♦.
‹BOSS›, 155–156; ‹SLON›, 1490
1 V izvirniku je »anechoic chamber«.