PROZNA GLASBA

ANG: prose music.

ET: Lat. (oratio) prosa = (dobesedno) enostaven govor, iz prorsus = usmerjen naprej (‹KLU›, 566).

D: Naziv za vrsto glasbe, v katere zapisu so najpogostejši verbalni elementi, to so besede in stavki, ki so hkrati lahko (ni pa nujno) tudi napotki za izvajanje.

KM: V D je namenoma izpostavljen vidik izvedbe (uresničitve) (tj. p. g. se mora uresničiti v ♦zvoku♦, tako so verbalni elementi v njej »napotki za izvajanje«, kot npr. v ♦partituri za realizacijo♦ v ♦elektronski glasbi♦, ali pa ni nujno, da se uresniči v ♦zvoku♦, v tem smislu se p. g. predstavlja v popolni obliki, ki jo lahko primerjamo z ♦glasbo za branje♦ oziroma z ♦zasebno glasbo♦). V ‹V›, 593–595, se opozarja prav na to:

»Mann, Proust, Joyce, Beckett, Burroughs in drugi pisatelji 20. stoletja so ustvarjali prozna besedila, ki jih štejemo za glasbena, vendar je malo takih, ki so poskušali uporabljati književno obliko kot sredstvo za svojo glasbo. Prvi, ki se je tega lotil resno, je bil najbrž John Cage, čigar metode skladanja, uporabljene (aplicirane) v književnosti, so močno vplivale na umetnike vseh področij. Leta 1960 je La Monte Young ustvaril vrsto skladb v obliki proznih pesmi, ki jih … izvajalec lahko uporablja kot napotke za izvedbo dela v ♦zvoku♦ in sliki; njihovo sporočilo lahko, brez kakršnegakoli vpliva medijev, ki bi morali vzbuditi čute, svobodno konstruira domišljija bralcev. Primer je Piano Piece for David Tudor #2 (1960):

Odpri pokrov klavirja tako,

da s tem ne povzročiš nobenega

♦zvoka♦, ki ga lahko slišiš.

Poskušaj, kolikorkrat želiš.

Skladba je končana,

ko ti uspe ali ko se odločiš

nehati s poskusi.

Ni treba nič pojasnjevati

občinstvu. Preprosto počni to, kar

počneš, in ko skladbo končaš,

to nakaži na običajen način.

To skladbo lahko razumemo kot glasbo ali kot književnost. Da bi jo povsem razumeli, bi morda morali izvesti napotke fizično, kot sicer v glasbi. Delno razumevanje je možno s samim branjem, čemur sledijo svobodne domišljijske vaje na to temo, kako bi napotke lahko izvedli. Youngova skladba Composition 1960 #10 to Bob Morris je bolj zapleten primer:

Potegni ravno črto

in ji sledi.

Povprečen bralec proze, ki ni, tako kot glasbenik, navajen branja partitur kot zbirke zapovedi, bi lahko ukaz (zapoved) dojel kot metaforo in jo prevedel v vprašanje: ‘Kaj bi se zgodilo, če bi res potegnil ravno črto in ji sledil?’ Glasbenik bi, po drugi strani, lahko pokazal naklonjenost in navodilo razumel dobesedno; sam Young se je na koncertu marca 1961 nekaj ur zabaval s kredo v roki, ko je risal črte po tleh. Ta razlika v stališču o interpretaciji izpostavlja glavno (ne pa tudi izključno) značilnost prozne glasbe, tj. da je narava določene skladbe najbolj odvisna od bralca.

V zgodnjih šestdesetih letih je ♦fluxus♦, ki ga je utemeljil George Maciunas, spodbudil ustvarjanje številnih proznih skladb, avtorji so bili tako Maciunas kot George Brecht, Yoko Ono, Nam June Paik, Benjamin Patterson, Terry Riley in drugi …

… Številni komadi Georgea Brechta so sestavljeni iz posameznih besed brez kakršnekoli nadaljnje razlage. Pri izvedbi lahko imajo glasbeniki, ki improvizirajo, takšne komade za ‘objekte zavesti’.¹ Primer je Sextett – The Tiger’s Mind (1967) Corneliusa Cardewa, partitura v dveh delih in 172 besedah …

… V ♦skupinski improvizaciji♦ se proza pogosto uporablja kot sredstvo za seznanjanje z osnovnimi tehnikami izvedbe, ki se nanašajo na različne nepredvidljive situacije … Druge uporabe proze kot sredstva za predstavljanje idej o ♦improvizaciji♦, lahko jih najdemo pri Stockhausenovih Aus den seiben Tagen (1968) ter … v besedilih Alvina Lucierja, Roberta Ashleyja, Geralda Shapira, Pauline Oliveros in drugih.«

KR: Pojem najbolj natančno označuje pojave v ♦fluxusu♦, priporoča se ga uporabljati v tem smislu.

GL: ♦fluxus♦, ♦glasba na papirju♦, ♦glasba za branje♦, ♦skupinska improvizacija♦, ♦improvizacija♦, ♦letrizem♦, ♦neslišna glasba♦, ♦partitura za realizacijo♦, ♦zasebna glasba♦, ♦verbalna partitura♦, ♦zvočna poezija♦ .

1 V izvirniku: »mind-objects«.