ANG: partial(s), partial (tones), overtone(s); NEM: Partialtöne, Teiltöne; FR: partiel(s), son(s) partiel(s); IT: suoni parziali.
ET: Lat. pars = del; âŠtonâŠ.
D: 1) »(Naziv za) vse âŠtone⊠oziroma nadtone, ki zvenijo hkrati s âŠtemeljnim tonomâŠ. âŠTemeljni ton ⊠je prvi parcial s svojimi nadtoni: prvi nadton je drugi parcial itn.« (â¹HIâº, 470)
2) »(Naziv za) posamezen Äisti âŠtonâŠ, ki je del sestavljenega âŠtonaâŠ. Pomensko je pojem podoben âŠharmonikuâŠ, vendar se v nasprotju s âŠharmonikom⊠lahko uporablja za âŠÅ¡umeâŠ, katerih sestavne frekvence se ne skladajo z vrsto naravnih âŠharmonikovâŠ.« (â¹FRâº, 64)
3) »(Naziv za) sestavne dele kakÅ¡nega sestavljenega âŠzvokaâŠ, katerega frekvence, kot mnogokratniki âŠtemeljnega tonaâŠ, niso cela Å¡tevila.« (â¹HOâº, 756)
KM: »Posamezni Äisti âŠtonâŠ, ki je del sestavljenega âŠtonaâŠÂ« (gl. D 2), je pravzaprav âŠsinusni tonâŠ.
Navidezna zmeda v D 1 izhaja iz razlik v pomenu p. in nadtona. V â¹EHâº, 235, so nadtoni (= »Obertöne«) definirani tako: »Nadtoni so parciali, ki nihajo nad âŠtemeljnim tonomâŠ. Imenujemo jih tudi âŠharmoniki⊠temeljnega nihaja. 1. parcial je âŠtemeljni tonâŠ; 2. parcial (oktava) se Å¡teje kot 1. nadton; 3. parcial (kvinta) kot 2. nadton; 4. parcial (naslednja oktava) kot 3. nadton itn. TakÅ¡na vrsta Å¡tetja parcialov in nadtonov hitro pripelje do zamenjave. Zato je Odbor za akustiÄne norme (DIN 1311) zaradi razumljivosti predlagal, da se pojmi, ki se zaÄenjajo s predpono nad- (kot nadton, nadnihaj, nadval) ne uporabljajo. Sicer pojem velja uporabljati za akustiÄno-fizioloÅ¡ke raziskave (konsonanca, subjektivni nadtoni, binarno posluÅ¡anje itn.).«
KR: Navedek iz â¹EHâº, 235, v KM je sporen, ker se p. meÅ¡ajo s âŠharmonikiâŠ, po D pa so âŠharmoniki⊠samo tisti p., katerih frekvenca je, kot veÄkratnik âŠtemeljnega tonaâŠ, celo Å¡tevilo. V tem smislu je napaÄna tudi D 3, saj so po njej p. samo tisti sestavni deli âŠtonaâŠ/âŠzvokaâŠ, ki niso âŠharmonikiâŠ, Äeprav so âŠharmoniki⊠samo podvrsta p., ki mora zadovoljiti doloÄene pogoje. Na previdnost pri zamenjavi p. in âŠharmonikov⊠se jasno opozarja v D 2 (na razliko med p. in âŠharmoniki⊠se opozarja v â¹CANâº, 239, Äeprav bi se dalo polemizirati z doloÄitvijo pomena p. â gl. KR âŠharmonikovâŠ, in v â¹LAREâº, 1193). Kljub temu se v literaturi pogosto uporabljata oba pojma kot sopomenki: v â¹APEâº, 217, in v â¹Lâº, 574, se p. enaÄi z nadtoni in âŠharmonikiâŠ; v â¹IMâº, 285, se p. navezuje samo na âŠharmonikeâŠ; v â¹RANâº, 610, je p. enak âŠharmonikomâŠ, Äeprav se na str. 364 âŠharmonik⊠nataÄno definira (gl. KR âŠharmonikovâŠ).
P. so torej, skladno z D 1 in D 2 ter ET, vsi âŠsinusni toniâŠ, ki â hkrati s âŠtemeljnim tonomâŠ, ki je tudi p. â izoblikujejo kakÅ¡en âŠtonâŠ/âŠzvokâŠ/âŠÅ¡umâŠ. Mednje (med p.) sodijo tudi âŠharmoniki⊠(ali âŠalikvotiâŠ), katerih frekvenca, kot veÄkratnik frekvence âŠtemeljnega tonaâŠ, mora biti celo Å¡tevilo, in âŠformantiâŠ, ki posebej pripomorejo k profiliranju âŠzvokov(n)e barveâŠ.
Skladno z navedenim v KM p. ne smemo mešati z nadtoni, ker nimajo istega pomena.
GL: âŠsinusni nihaj, ton, val⊠= (sinusni nihaj, ton, val), âŠtemeljni tonâŠ, âŠtonâŠ, âŠzvokov(n)a barva⊠= (barva) = barva zvoka = (zvoÄna barva), âŠzvokovni spekter⊠= (spekter) = (zvoÄni spekter).
PRIM: âŠalikvot(i), alikvotni ton(i)âŠ, âŠformant(i)âŠ, âŠharmonic, harmoniki, harmonski ton(i)âŠ.
â¹BKRâº, IV, 231 = »Teiltöne, Partialtöne«; â¹CP1âº, 241 = »overtone« = »nadton«; â¹GR6âº, XIV, 254; â¹HKâº, 386; â¹KNâº, 210; â¹Mâº, 88â89; â¹MELZâº, Ill, 38 = vodilka k: âŠalikvotnim tonomâŠ; â¹Pâº, 225 = vodilka k: âŠalikvotnim tonomâŠ; â¹RLâº, 942â943