PARAMETER

ANG: parameter; NEM: Parameter; FR: paramètre; IT: parametro.

ET: Grš. predl. para = poleg [kot prvi del podr. zlož. para… = nepravi, podoben, približen]; métron = mera (‹KLU›, 526, 475).

D: 1) »Matematični pojem parameter … označuje značilne spremenljive velikosti, ki omogočajo opisovanje oziroma medsebojno primerjavo funkcij ali sistemov. V fizikalni akustiki vrednosti treh parametrov – frekvence, amplitude in faze – označujejo npr. sinusni nihaj. V teoriji informacij se pojem signalni parameter uporablja: če se oddajne (emitirane) signale da prikazati s skalarno ali vektorsko funkcijo, se vsaka številčna vrednost te funkcije dojema kot njihov parameter. V statistiki parametrske vrednosti najpogosteje rabijo za označevanje lastnosti razdelitve po verjetnosti; tako se morajo pri analizi glasbenega dela parametrske vrednosti za (razvrstitev) višine tonov, do katerih se pride z merjenjem pogostosti njihovega pojavljanja, napotiti na sklep o stopnji tonalitetnosti1 v tem delu.« (BLUMRÖDER 1982: 1)

2) »V matematični teoriji umetnosti J. Schillingerja se s pojmom parameter misli na naravoslovne temelje umetniškega ustvarjanja. Parameter glede na glasbo označuje zvočne komponente: višino tona (frequency, pitch), jakost (volume) in kvaliteto (quality), tj. zvočno barvo (timbre) in značaj (character).« (BLUMRÖDER 1982: 1)

3) »Neodvisno od Schillingerjevega sistema, vendar pod vplivom W. Meyer-Epplerja, se parameter od leta 1953 uporablja v teoriji serialne glasbe. Parameter se ne pojavlja samo v Meyer-Epplerjevih besedilih o akustiki in fonetiki, ampak tudi v številnih drugih razpravah, kjer se najpogosteje ukvarja s problemi elektronske glasbe. Tako v MEYER-EPPLER 1953: 8–9, piše: ‘Uspelo je … odstraniti parametre (višino tona ali zvočno barvo) nekim drugim zvočnim dogodkom, npr. glasu, ki poje ali govori, in te parametre dodati nekemu elektronsko proizvedenemu zvoku. Tako se lahko kakršnikoli zvoki dopolnjujejo z značilnostmi človeškega glasu.’ Stockhausen med prvimi skladatelji omenja parameter v povezavi s svojo skladbo Kontra-Punkte (1952–53): ‘V tem delu se zares kontrapunktirajo zvočne dimenzije, ki jih tudi imenujemo parametri, in sicer v … štiridimenzionalnem prostoru: dolžine (trajanje), višine (frekvence), volumni (jakosti), oblike nihanja (zvokov(n)e barve).’ (STOCKHAUSEN 1963b: 37)« (BLUMRÖDER 1982: 1, 3)

4) »Zaradi sprememb v serialni tehniki skladanja, ki od punktualne glasbe vodijo k skupinski skladbi, se okoli leta 1957 pomen parametra začne širiti na vse nadrejene strukturne kriterije skladbe. Tako H. Pousseur v prvem delu (Variations I) svojega cikla Exercices de piano (1956) v predurejanju gradiva izhaja iz ‘šestih parametrov-dimenzij’, ki, po kriterijih statistične organizacije, kot sta ‘polje‘ ali ‘gostota‘, vedno regulirajo globalno značilnost kakšne ‘skupine‘ … v skladbi (POUSSEUR 1957: 68).« (BLUMRÖDER 1982: 5)

5) »Pomen parametra se spreminja od splošne fizikalne vrednosti do označitve zvočnih ­lastnosti in področja samega glasbenega sloga … Dahlhaus je namreč zapisal, da se je ‘izraz (parameter), ki označuje fizikalni korelat lastnosti tona, prenesel na samo lastnost tona‘ (DAHLHAUS 1966: 44), v ‹DIB›, 337, pa lahko beremo, da se sedaj – v nasprotju z matematiko – ‘v glasbi vse dimenzije glasbenega toka, ki jih lahko izolirano spreminjamo, (imenujejo) parameter.« (BLUMRÖDER 1982: 6)

6) »V teoriji računalniške glasbe je parameter po pomenu izenačen s spremenljivkami v formaliziranem procesu skladanja, ki nadzorujejo spremembe v katerihkoli strukturnih značilnostih.« (BLUMRÖDER 1982: 7)

KR: D 5 opozarja na poljubno rabo in definiranje pojma, ki je zelo pogosto, še posebej v anglosaški literaturi. Navedenih je nekaj primerov, ki se seveda niso mogli uvrstiti med resne D: 1) »(Naziv za) katerikoli značilni element (zvoka) ali za koncept (zvoka), ki se (ga) lahko nadzoruje.« ‹CP1›, 241 – 2) »(Naziv za) (iz)merljive meje zadanega subjekta.« ‹CP2›, 342 – 3) »Naziv, izposojen iz matematike, ki opisuje zadano spremenljivko v glasbi. Od tod se da govoriti o parametru višine tona, teksture, harmonije itn.« ‹FR›, 64

Dahlhausovo mnenje v D 5 se prenaša tudi na njegovo preučevanje zvokov(n)e barve kot p.: »Zvokov(n)a barva je namreč lastnost tona, ne pa tudi parameter, saj ne pogojuje variabilne neodvisnosti drugih parametrov.« (DAHLHAUS 1966: 44) Z drugimi besedami: zvokov(n)a barva je rezultanta odnosa med p. višine (po višini sodelujočih alikvotov, formantov, harmonikov in parcialov), trajanja (po trajanju sodelujočih alikvotov, formantov, harmonikov in parcialov) in intenzitete (po intenziteti sodelujočih alikvotov, formantov, harmonikov in parcialov), zato ni samostojna kot drugi p. Kot parafrazo ‹DIB›, 337, v D 5 bi mogli razbrati, da zvokov(n)a barva ni p., ker se je ne dá izolirano spreminjati.

Bega to, da se tudi v najkompetentnejši literaturi (recimo v W. Meyer-Epplerju v D 3) zvokov(n)a barva vendarle redno navaja kot p. Najbrž gre za pojem, katerega pomen je razširjen – čeprav nenatančno – in sprejet kot svojevrstna konvencija, še posebej v teoriji serialne glasbe (D 3 in 4), kjer bi bilo zvočno barvo precej nesmiselno ne imenovati p., ko vsa teorija te glasbe tako – napačno – počne.

GL: skupina, skupinska skladba, jakost (tona) = (dinamika) = (moč, glasnost), polje, serija, serialna glasba, serialna tehnika (skladanja), serializem, trajanje (tona), višina (tona), zvokov(n)a barva = (barva) = barva zvoka = (zvočna barva).

‹BKR›, Ill, 268; ‹BOSS›, 120–121; ‹CH›, 303; ‹EH›, 243–244; ‹EN›, 167; ‹G›, 33–34; ‹GR›, 134; ‹GR6›, XIV, 178; ‹HI›, 340; ‹HO›, 758; ‹JON›, 206–207; ‹L›, 416; ‹MELZ›, Ill, 37–38; ‹P›, 225; ‹RAN›, 607; ‹RL›, 701–702; ‹V›, 554

1 V izvirniku: »Tonalitätsgrad«. Takšen prevod najbolje kaže izdatnost tonalitetnosti kot pojma, ki, z osnovo tonaliteta s končnico »-ost«, razume značilnost, lastnost, odliko tonalitete. Dobesedni prevod (»stopnja tonalitete) bi bil mnogo manj natančen.

Dodaj odgovor

error: Content is protected !!