NEM: musikalische Moderne.
ET: ♦Moderna glasba♦.
D: 1) »Če iščemo pojem, ki najbolje imenuje prelomno razpoloženje devetdesetih let (XIX. stoletja) – katerega glasbeni simbol predstavlja začetek Straussovega Don Juana – ter se pri tem nočemo slepiti z neobstoječo slogovno enotnostjo epohe, potem bomo seveda uporabili izraz ‘moderna’ … in bomo govorili o –slogovno povsem odprti – ♦glasbeni moderni♦, ki (z nestabilnimi mejami) traja od 1890 do začetkov ♦Nove glasbe♦ okrog leta 1910.« (DAHLHAUS, 1980: 280)
2) »Izraz ‘moderna’ je postal oznaka samozavedanja časa. Glasbenozgodovinski razkoli okrog leta 1890 na eni in leta 1910 na drugi strani so dovolj vplivni, da lahko opravičijo interpretacijo glasbe okrog leta 1900 kot posebnega obdobja, kot glasbene ‘moderne’. (DAHLHAUS 1976d: 90)
KM: Obe D neposredno polemizirata Mersmannovo razumevanje ♦moderne glasbe♦, po katerem se 20. stoletje začenja okrog leta 1890, ker sta 1889 bili praizvedeni Mahlerjeva I. simfonija in Straussov Don Juan (gl. MERSMANN 1927: 70 in DAHLHAUS 1976d: 90). Kakor se vidi v D 1, Dahlhaus uporablja pojem kot periodizacijsko oznako, ki označuje obdobje pred ♦Novo glasbo♦, ter prav tako v smislu periodizacijske etikete pravi: »♦Nova glasba♦ se je začela okrog leta 1910, ne pa okrog leta 1890, tako kot ‘♦moderna glasba♦‘ Hansa Mersmanna. Glasba okrog leta 1900 bi morala pomeniti konec, ne pa začetka; v zavesti ♦avantgarde♦ okrog leta 1930 je ustvarila kontrastno folijo, s katere se je vzdignilo novo.« (DAHLHAUS 1976d: 90) Dahlhaus prav tako omenja »pozno romantiko« in »glasbeni jugendstil« kot pojma, ki naj bi označevala obdobje glasbene moderne, vendar ju zavrača (gl. DAHLHAUS 1976d: 90). Prav tako poudarja povezanost glasbene moderne z »duhom časa (= Zeitgeist)« npr. v tem kontekstu: »Izraz ‘pozna romantika’, ki iz glasbe okrog leta 1910 naredi kontrastno foljio primarno neoklasicistično interpretirani ♦Novi glasbi♦, deformira duhovno stanje ‘moderne’ tako, da Straussa in Pfitznerja postavlja pod isto etiketo. Strauss je bil za svoje sodobnike, tako za oboževalce kot za nasprotnike, glasbeni predstavnik ‘moderne’; Pfitzner pa je predstavljal neko ♦neoromantiko♦, ki je – tudi v književnosti – bila razumljena kot ‘antimoderna’, kot nasprotje duhu časa … Glasbena ‘moderna’ je samo sebe čutila kot poudarjeni izraz sodobnosti.« (DAHLHAUS 1976d: 90)
Ta Dahlhausov predlog periodizacije je sprejemljiv tudi v veliko zahtevnejših poskusih periodizacije ♦glasbe 20. stoletja♦. Tako npr. H. Danuser (v DANUSER 1984: 1) govori »o poznem obdobju glasbene moderne«: »Če se desetletij od konca osemdesetih let do I. svetovne vojne ne opazuje le kot pozne glasbene romantike, temveč – s pomočjo pojma ♦glasbene moderne♦ – kot samostojno epoho1, potem se od približno 1907. leta naprej dogajajo spremembe, ki jih je priporočljivo uvrščati v pozno obdobje moderne, ki se konča šele v dvajsetih letih, predvsem v ♦neoklasicizmu♦.«
[…]
KR: Kakor je poudarjeno v KR ♦postmoderne♦, je m. čisti germanizem, vendar ga je iz slovenščine nemogoče izkoreniniti, sploh kot oznako obdobja.
GL: (♦postmoderna♦) = ♦postmodernizem♦.
PRIM: ♦moderna glasba♦, ♦modernizem♦.
1 Tukaj Danuser opozarja na poglavje »Moderna kot glasbenozgodovinska epoha« iz DAHLHAUS 1980: 270–285.