DVANAJSTTONSKA IGRA

NEM: Zwölftonspiel

D: »Skladno z idejami kitajske filozofije je (Hauer) razumel glasbo – ♦dvanajsttonsko glasbo♦, kakršno je ustvarjal – kot vladarico vseh spoznanj o življenju in znanju, upal je, da bo z negovanjem ‘dvanajsttonske igre’ po vsem svetu pozitivno vplival na državno umetnost in na modrost naroda.« (‹H›, 197)

KM: Kot lahko razberemo iz D, je naziv v tesni zvezi s Hauerjevo ♦dvanajsttonsko glasbo♦ oz. z njegovim dojemanjem ♦dvanajsttonske tehnike♦, ki temelji na njegovem nauku o ♦tropih♦ in predstavlja, kot ideja, svojevrsten sklep njegovega intelektualnega in glasbenega razvoja. V manifestu z dne 6. maja 1958, torej dobro leto dni pred smrtjo (Hauer je umrl 22. septembra 1959), ki ga je v predgovoru HAUER 1966: 4 objavil njegov učenec Victor Sokolowski, piše: »Odkritje dvanajsttonskega zakona je bilo samo ozaveščanje dejstva, ki je v meni že obstajalo, neke duhovne realnosti. V ♦dvanajsttonski glasbi♦ obstaja vse, kar sploh pomeni bit glasbe: melos, ♦harmonija♦, ♦ritem♦. Pri delu z ♦dvanajsttonsko vrsto♦ je odločilna možnost zrcaljenja njenih organskih zakonov. Svojim učencem tako kažem samo pot, po kateri se lahko pride do psihofizičnega predpogoja za to. To mi je omogočeno, ker sem zaključil svoje delo: ker sem vse življenje pisal samo eno delo – dvanajsttonsko igro.«

V prilogi HAUER 1966 je objavljena ena Hauerjeva Dvanajsttonska igra za klavir štitiročno, napisana 5. julija 1952 in posvečena V. Sokolowskemu, in sicer v za Hauerja tipičnem »dvanajsttonskem zapisu« (= »Zwölftonschrift«), ki ga pojasnjuje v HAUER 1926: 3–4, nato transkribiranem v tradicionalno notacijo (ki jo je Hauer imenoval »sedemtonska notacija« = »Siebentonschrift«). Drugo Dvanajsttonsko igro, nastalo aprila 1956, je objavil Doblinger Verlag (Wien-Wiesbaden) leta 1956.

KR: Naziv se, tako kot ♦trop♦, uporablja samo v zvezi s skladateljsko teorijo in nazori o glasbi J. M. Hauerja, ki so ostali brez večjega odziva.

GL: ♦dvanajsttonska glasba♦, ♦dvanajsttonska tehnika (skladanja)♦ = (♦dodekafonija♦), ♦trop♦.

BEICHE 1985: 8