ČRNI ZVOK

ANG: black sound.

D: »(Naziv za) tišino. Črni zvok je nasprotje elektronskemu belemu šumu, v katerem zvenijo vse frekvence.« (‹FR›, 10)

KR: V izvirni ANG-različici D se ne omenja belega šuma, ampak »beli zvok« (= »white sound«), s čimer se postavlja bistvena razlika med zvokom in šumom.

GL: šum, zvok.

PRIM: beli šum, obarvani šum, modri šum, rožnati šum, tišina

‹CP1›, 238

ČRKOVNO-ŠTEVILČNA NOTACIJA = ♦ALFANUMERIČNA NOTACIJA♦

ANG: alphanumeric, alphameric notation.

ET: Lat. notation = zapisovanje, označevanje, iz notare = označiti, zapisati, iz nota = znak, znamenje, pisni znak (‹KLU›, 508).

D: »(Naziv za) kombinacijo črk in številk, ki predstavljajo glasbeno notacijo v kakšnem računalniškem programu.« (‹FR›, 4)

GL: avtomatska glasba = računalniška glasba.

PRIM: (alfanumerična notacija).

ČETRTSTOPINJSKA GLASBA = (ČETRTTONSKA GLASBA)

ANG: quarter tone music, quarter-tone music; NEM: Vierteltonmusik, Viertelton-Musik; FR: musique en quarts de ton; IT: musica a quarti di tono.

D: Naziv za glasbo, ki za zvočno gradivo uporablja četrtstopnjo kot temeljni mikrointerval.

KR: Iz KR celostopinjske lestvice je jasno, zakaj je treba četrttonsko glasbo zamenjati s č. g. (gl. tudi KR mikrointervala in mikrointervalne lestvice).

V ‹L›, 631, se kot FR-sopomenka s č. g. navaja »mikrotonalitetna glasba« (= »musique microtonale«), kar je napačno, saj mikrotonaliteta ne zajema samo četrtstopnje, temveč tudi ostale intervale, manjše od temperirane male sekunde (gl. D mikrointervala). Prav tako je v ‹L›, 360, enako problematičen pojem »mikrotonalizem« (= »microtonalismo«), ki se prav tako enači s č. g.

GL: četrtstopnje = (četrtton), hiperkromatika = ultrakromatika, mikrointerval, mikrointervalna lestvica, mikrotonaliteta, ultrakromatika = hiperkromatika.

‹BKR›, IV, 304; ‹EIN›, 678; ‹G›, 39; HABA 1927; HABA 1937; HABA 1971; ‹HI›, 508–509; ‹MELZ›, I, 401 = »četrttonska glasba«; ‹P›, 48

ČETRTSTOPINJA = (ČETRTTON)

ANG: quarter tone, quarter-tone; NEM: Viertelton; FR: quart de ton; IT: quarto di tono.

D: »(Naziv za) mikrointerval, ki predstavlja polovico polstopinje oz. male sekunde. Takšni mikrointervali so se uporabljali v stari grški glasbi, vendar jih lahko najdemo tudi v arabski in indijski glasbi. V glasbi 20. stoletja je nekaj skladateljev (Hába, Barth, Chavez) skladalo četrtstopinjsko glasbo, ki je temeljila na lestvici 24-ih tonov v oktavi. Samo nekatera glasbila, v glavnem godala, pozavna in glas, se lahko uporabljajo v četrtstopinjski glasbi. Gradili so se tudi posebni četrtstopinjski klavirji, v glavnem z dvema klaviaturama, pri čemer je bila druga klaviatura uglašena četrt stopnje višje od prve.« ‹APE›, 236–237)

KR: Iz KR celostopinjske lestvice je jasno, zakaj je treba četrtton zamenjati s č. (gl. tudi KR mikroinervala in mikrointervalne lestvice).

GL: četrtstopinjska glasba = (četrttonska glasba), hiperkromatika = ultrakromatika, mikrointerval, mikrointervalna lestvica, mikrotonaliteta, ultrakromatika = hiperkromatika.

PRIM: dvanajstina stopinje = (dvanajstina tona), mikrostopinja = (mikroton), tretjina stopnje = (tretjina tona)

‹BASS›, Ill, 133–134; ‹CP1›, 242; ‹CP2›, 342; ‹EH›, 378; ‹FR›, 71–72; ‹G›, 39–41; ‹GR6›, XV, 498; HABA 1927; HABA 1937; HABA 1971; ‹HO›, 851–852; ‹IM›, 308; ‹L›, 631; ‹LARE›, 1287; ‹M›, 522; ‹P›, 47; ‹RIC›, Ill, 514–515; ‹SLON›, 1484; ‹V›, 600

ČASOVNO POLJE

ANG: time–field; NEM: Zeitfeld.

D: 1) (Naziv za) ritmične obrazce, delitve in polja, v katerih je notacija takšna, da jih je nemogoče natančno zaigrati.« (‹JON›, 318)

2) »Pri poskusu, da zaigramo vsakega od teh primerov kar se da točno, bo prvi primer v primerjavi z mehansko štetim časom najbližji razmerju 4:2, četrti primer pa bo kazal največje odstopanje. Če te dejavnike negotovosti natančneje preučimo, pridemo do različnih velikosti con, znotraj katerih se pojavljajo netočnosti igranja. Te cone bomo poimenovali časovna polja, velikost pa velikost polj. Čisto razmerje med različnimi notacijami in končno stopnjo natančnosti pri uresničitvi uvaja torej fluktuacijo v predstavo o času, ki je ni moč preprosto opisati z diskretnimi vrednotami. V našem primeru je predvsem pomembno, da enako časovno razmerje fluktuira z različno jakostjo in da so dejavniki negotovosti postopoma odvisni od notacije.« (STOCKHAUSEN 1963: 126)

KM: Kar je v D 2 omenjeno kot »dejavnik negotovosti«, razume pravzaprav statistično (teksturno) približnost v razmerjih med elementi, ki je zaznamuje za vsako polječ. p., dvanajsttonsko polje in tonsko polje. Različni so le elementi: tukaj gre za lastnosti trajanja, tam za višine tona.

Namesto č. p. se včasih uporablja pojem »časovni šum« (NEM »Zeitgeräusch«) (gl. D 4 šuma), vendar ga, zaradi poudarjene metaforičnosti ni priporočljivo uporabljati (gl. KR – t. IV-d šuma).

GL: skupina, skupinska skladba, iracionalni ritem, makročas/mikročas, polje, statistična glasba, tekstura, točka.

PRIM: dvanajsttonsko polje, tonsko polje.

‹FR›, 93; ‹G›, 91

CREOLE JAZZ

ANG: Creole jazz; NEM: Creole Jazz.

ET: Kreoli so potomci romanskih Evropejcev v španskih in potrugalskih kolonijah v Latinski Ameriki; jazz.

D: »(Naziv za) smer v New Orleans jazzu, ki je pomembno vplivala na njihov razvoj v dvajsetih letih. Glasba Kreolov v New Orleansu, ki so bili v francoskem delu mesta posebna skupina, je ozko povezana z latinskoameriško folkloro1. Proti koncu 19. stoletja so bili Kreoli, ki so govorili poseben francoski dialekt, ekonomsko najbolje preskrbljeni in glasbeno najbolj izobražen sloj v New Orleansu. Postavili so harmonsko-funkcijske temelje jazza in zahtevali, zlasti v aranžmajih, razvoj v smeri načrtno organiziranega muziciranja, improvizacije.« (‹RL›, 191)

KR: Izvirna ANG-različica pojma je natančen naziv za slog znotraj New Orleans jazza, zato ga ni priporočljivo prevajati v slovenščino.

GL: jazz, New Orleans jazz.

‹BKR›, I, 282; ‹HI›, 111

1 V izvirniku je »Volksmusik«. Gl. KR folka, folk glasbe, folk sloga.

DINAFON

ANG: dynaphone NEM: Dynaphone.

ET: Grš. dýnamis = sila, moč, iz dýnasthai = moči, biti sposoben (‹KLU›, 163); grš. phōn

= glas, zvok (‹KLU›, 544).

D: »(Naziv za) elektronski glasbeni instrument, ki obsega do pet oktav in ga je okrog leta 1925 sestavil R. Bertrand v Parizu. Toni so se proizvajali z oscilatorjem. Najprej so se nadzorovali s potenciometri, nato s klaviaturami. Posamezen instrument je lahko artikuliral le posamezne tone, kvinte in oktave, zato se je v izvedbi uporabljalo več instrumentov. Vibrirajoči zvok d. je bil priročen za posnemanje godal. Dinafon je prvi uporabil A. Honegger v svojem baletu Rose de Métal (1928).« (‹FR›, 25; ‹RUF›, 115)

KR: V ‹FR›, 25, se d. napačno navaja tudi kot sopomenka s telharmonijem. Gre pravzaprav za dinamofon, ne za d.!

GL: elektronski glasbeni instrumenti

‹GRI›, I, 640

error: Content is protected !!