ANG: text–sound composition (‹BOSS›, 132); NEM: Lautgedichte; FR: poésie phonétique, poésie sonore.
ET: Grš. poíēsis = (dobesedno: ustvarjanje), pesništvo, iz poieîn = (dobesedno: delati, ustvarjati), pesniti pesmi (‹KLU›, 553).
D: »Nekateri menijo, da je zvokovna poezija območje eksperimentiranja, ki je sorodno glasbenemu po skupnem gradivu in tehnikah. Ena osnovnih razlik je ta, da partiture zvočne poezije ne interpretira kdo drug, temveč samo avtor v ♦performansu♦ ali na posnetku … Zvokovna poezija, vizulana poezija in ♦letrizem♦ po naravi zavračajo delitev umetnosti na kategorije. Ustvarjalni procesi umetnikov, kot so Henri Chopin, François Dufrêne, Bernard Heidsieck, Ladislav Novak, Gerhard Rühm (in drugi), izhajajo bodisi iz (grafizma) knjige, bodisi iz podpore magnetofonskega traku, bodisi iz zmožnosti glasu ali telesa. Stvaritve teh umenikov kažejo, v kolikšni meri je današnja delitev umetniških žanrov neučinkovita. Raznovrstna pa niti ni toliko njihova ustvarjalna osebnost, kolikor je gradivo, znak, fonem, črka … osnova njihovih raziskav. (‹BOSS›, 131–132)
KM: V ‹BOSS›, 132, so omenjeni še drugi (ameriški) predstavniki z. p.: Allen Ginsberg, John Giorno, Jack Kerouac, Jackson MacLow …, vendar, presenetljivo, ne tudi John Cage, čigar mnoga »predavanja« (npr. CAGE 1961a: 18–34, 41–56; CAGE 1961b; CAGE 1961c; prim. tudi GLIGO 1989a: 96–98) so hkrati tudi ♦performansi♦ in z. p. glede na vlogo, ki jo ima vokalna artikulacija »predavatelja« (v pričujočem primeru je to najpogosteje sam Cage); vendar tudi Cageevi radiofonski projekti, kot je Roaratorio, navdihnjen z Joyceom (gl. CAGE 1982). Med hrvaškimi pesniki se je z z. p. ukvarjal B. Vladović.
V literaturi se za z. p. oziroma ♦letrizem♦ občasno uporablja tudi pojem »konkretna poezija« (npr. pri GARNIER 1968), vendar je v tem pojmu bolj poudarjena vez s poezijo kot z glasbo. Zaradi tega pojem ni uvrščen v pričujoči Pojmovnik.
KR: »Interdisciplinarnost« z. p., ki je omenjena v D, se kaže v določenih terminoloških problemih, ki so vidni v razlikah med pojmi v ANG, NEM in FR. K njim je treba prišteti tudi ♦govorno skladbo♦, ki, kot je poudarjeno v D, svoj navdih išče v samih začetkih z. p. (recimo pri Schwittersu), pa tudi ♦letrizem♦. Iz D ♦govorne skladbe♦ in ♦letrizma♦ je vidno tudi, da lahko mnoge (primarno) skladbe prištevamo k z. p. (razen Hansa G. Helmsa, ki je vendarle primarno pesnik). Iz KM ♦prozne glasbe♦ je jasno, da se nekateri primeri takšne vrste štejejo med z.p., seveda ob domnevi, da se uresničujejo v ♦zvoku♦. V tem smislu se lahko tudi nekatere ♦verbalne partiture♦, odvisno od uresničitve, prištevajo k z. p. (čeprav ni znano, ali je bila Stockhausenova ♦verbalna partitura♦ Aus den sieben Tagen, ki je omenjena v D 2 ♦verbalne partiture♦, kdaj uresničena kot z. p., kar pa sicer ni nepredstavljivo niti nemogoče).
Z. p. je zvokovna zato, ker je njega primarna sestavina ♦zvok♦. Zvočna je takrat, ko se izvaja!
GL: ♦fluxus♦, ♦govorna skladba♦, ♦performans♦, ♦prozna glasba♦, ♦verbalna partitura♦.
PRIM: ♦letrizem♦.
CABANNE-RESTANY 1969: 235