ANG: tonality; NEM: TonalitÀt; FR: tonalité; IT: tonalità .
ET: Nejasna, redko se pojavlja. Eno redkih etimoloÅ¡kih razlag ponuja M. Beiche: »iz FR-tonalité, sestavljen iz pridevnika tonalen, izpeljan iz âŠtona⊠(v smislu tonskega naÄina, iz lat. tonus) in pripone -ité, konÄnice, znaÄilne za nomen qualitatis.« (BEICHE 1992: 1); pripona -(i)tet, iz lat. -tas (-tatis) kot samostaniÅ¡ka oznaka kvalitete, najpogosteje pridevniÅ¡kega izvora (â¹BABâº, 333; â¹KLUâº, 722); gl. KR.
D: 1) F.-J. Fétis (1844): »La tonalité se forme de la collection des rapports nécessaires, successifs ou simultanées, des sons de la gamme.« (Tonaliteta je oblikovana iz seÅ¡tevka sukcesivnih ali soÄasnih odnosov âŠtonov⊠v âŠlestviciâŠ.«) (Cit. iz â¹RLâº, 960.)
2) »(Naziv za) skupek vseh znaÄilnosti, ki povezujejo vrsto âŠtonov⊠ali âŠakordov⊠doloÄene tonalne kompozicije okrog tonike oziroma tonalitetnega srediÅ¡Äa. Tonaliteta je predvsem harmoniÄni pojem, zato jo lahko opredelimo tudi kot harmoniÄen sistem, ki je osnova za harmonsko gradnjo kompozicije ali njegega posameznega dela. Obstaja dve vrsti tonalitete: dur-tonaliteta ⊠in mol-tonaliteta.« (â¹MELZâº, III, 586)
3) »(Naziv za) melodiÄen in harmoniÄen âŠsistem⊠odnosov med âŠtoni⊠in âŠakordiâŠ, (ki temelji) na kakÅ¡nem srediÅ¡Änem âŠtonuâŠ, tj. Âtemeljnem âŠakordu⊠ter izhaja iz prevladujoÄe tonske razvrstitve.« (â¹HIâº, 479)
4) »[T]onaliteta oznaÄuje cel âŠsistem⊠durovih in molovih tonalitet (v nasprotju z) âŠmodalitetoâŠ, ki oznaÄuje âŠsistem⊠cerkvenih âŠmodusov⊠(naÄinov). Drugi, recenten pomen pa je v rabi pojma tonaliteta v nasprotju z âŠatonlitetoâŠ. V tem primeru pomeni tonaliteta ‘zvestobo toniki’ (tj. tonskemu srediÅ¡Äu, ki se seveda lahko pogosto spreminja v skladbi), na ta naÄin zato ne vkljuÄuje le glasbe od 17. do 19. stoletja, temveÄ tudi dela nekaterih modernih skladateljev, kot so npr. Stravinski in Hindemith, v nasprotju s Schönbergovimi skladbami, v katerih je zavrnil tradicionalen koncept tonalitete.« (â¹APEâº, 304)
5) »(Naziv za) hierarhiÄno organizacijo âŠtonov⊠nasproti tonike, ki pa je referenÄen âŠton⊠v dur-molovem âŠsistemuâŠ. Pojem tonalité vsebuje smisel, ki je bolj omejen in natanÄen kot nemÅ¡ka beseda ‘TonalitÀt’, ki tudi razume tonalitetno in modalitetno. V francoskem jeziku glasba, ki temelji na âŠmodusihâŠ, ki so drugaÄni od dura in mola, izvira iz âŠmodaliteteâŠ. (â¹MIâº, III, 802)
6) »(Naziv za) skupek odnosov ⊠med hierarhiziranimi stopnjami âŠlestvice⊠tipa do-re-mi-fa-so-la-ti-do; tonalitetna hierarhija vzpostavlja odnos: do-fa-so, ki se reducira na do-so in na koncu na do, âŠsonovni tonâŠ, nasproti katerega se drugi âŠtoni⊠zdijo, kot da bi bili le namestniki.« (â¹MIâº, III, 802)
KM: Pojem je tukaj omenjen zaradi razliÄnih sorodnih pojmov, ki ga pojasnjujejo ali mu oporekajo, so pa pomemben del izrazja v âŠglasbi 20. stoletJaâŠ.1 Iz veÄjega dela D je razvidno, da natanÄen pomen t. ni izenaÄen: veÄinoma ni omejitev na dur-molovo tonaliteto, ki je osnova funkcijske âŠharmonijeâŠ, ampak se meÅ¡a z âŠmodalitetoâŠ. (Na tej toÄki se moramo spomniti tudi na Schönbergovo kontradiktorno definicijo t. â gl. KM in KR âŠatonaliteteâŠ.) Za nas je Å¡e zlasti pomembna D 4: glede na âŠatonaliteto⊠se tam jasno omejuje na durâmolovsko t., in sicer s poudarjanjem tonike, Äeprav bi bilo potem pravilneje govoriti o âŠatonikaliteti⊠(prim. KR âŠatonikalitete, atonikalitetnosti, atonikalnostiâŠ).
KR: V ET je »Adjektiv tonal« namerno preveden kot »iz pridevnika tonalen«. Enak pridevnik se pojavlja tudi v D 1, kar je vsebinsko dvomljivo. OÄitno je priÅ¡lo do napake pri prevodu tujih pridevnikov iz samostanika t. (ANG: tonal, NEM: tonal, FR: tonale, IT: tonale), ki so v teh jezikih povsem legitimni. Slovenski pridevnik iz samostalnika t. je »tonaliteten«, zato je treba namesto »tonalen« reÄi »tonaliteten« (npr. tonalitetna, ne pa tonalna skladba) (â¹GLâº, 56).
GL: âŠatonalitetaâŠ, âŠatonalitetaâŠ, âŠatonikaliteta, atonikalitetnost, atonikalnostâŠ, âŠbitonalitetaâŠ, âŠharmonijaâŠ, âŠmetatonalitetaâŠ, âŠmikrotonalitetaâŠ, âŠmultitonalitetaâŠ, âŠnestalna tonalitetaâŠ, âŠpandiatonikaâŠ, âŠpantonalitetaâŠ, âŠpolitonialitetaâŠ, âŠprogresivna tonalitetaâŠ, âŠprototonalitetaâŠ, âŠprosta atonalitetaâŠ, âŠprosta tonalitetaâŠ, âŠsuspendirana tonalitetaâŠ, âŠtonalitetnost⊠= (âŠtonalnostâŠ).
PRIM: âŠlestvicaâŠ, âŠmodalitetaâŠ, âŠmodusâŠ, âŠsistemâŠ.
â¹BASSâº, IV, 549; â¹BKRâº, IV, 248â249; â¹CANâº, 552â553; â¹CHâº, 308; â¹EHâº, 354â355; â¹GR6âº, XIX, 51â55; â¹HKâº, 393â394; â¹IMâº, 389; â¹JONâº, 320â327; â¹KNâº, 216â217; â¹Lâº, 589; â¹LAREâº, 1562â1563; â¹MGGâº, XIII, 510â519; â¹Pâº, 332; â¹RICâº, IV, 399â401
1 V BEICHE 1985 se terminoloÅ¡ko obdeluje tudi nesmiseln pojem »dvanajsttonska tonaliteta« (= »ZwölftontonalitÀt«), ki pa seveda v Pojmovnik ni uvrÅ¡Äen.