ANG: tone, note = ameriÅ¡ka sopomenka za t. (â¹IMâº, 389); NEM: Ton; FR: ton; IT: tono.
ET: GrÅ¡. tónos = napetost, viÅ¡ina glasu, iz teÃno = napenjam, zategujem (â¹KLUâº, 732).
D: 1) »(Naziv za) âŠzvok⊠jasno definirane âŠviÅ¡ine⊠in kvalitete, ki se razlikuje od âŠÅ¡uma⊠ali difuznega âŠzvoka⊠(npr. âŠzvok⊠basovskega bobnanja ali gonga). Ton je torej osnovno glasbeno gradivo. Vsebuje Å¡tiri jasne znaÄilnosti: âŠviÅ¡ino⊠…, âŠtrajanje⊠…, âŠintenziteta⊠in âŠbarvo⊠… (npr. âŠzvok⊠flavte, âŠzvok⊠trobente) …« (â¹APEâº, 304)
2) »(Naziv za) âŠzvok⊠doloÄene âŠviÅ¡ineâŠ. Vsebuje jakost, âŠbarvo⊠in âŠtrajanje⊠…« (â¹MELZâº, III, 586)
3) »[V] fizikalni perspektivi ton temelji na periodiÄnem nihanju zraka. Zaznavanje tona je pogojeno z vrsto akustiÄnih in fizioloÅ¡kih postavk. Kljub temu zaznavni proces ne dopuÅ¡Äa neposrednega povezovanja z elementarnimi akustiÄnimi procesi. Na ta naÄin v akustiki obiÄajnega izenaÄevanja tona s âŠsinusnim nihajem⊠(skladno z âŠzvokom⊠in zvoÄnim procesom s âŠparcialnimi toniâŠ) ni dopustno zamenjevati z doloÄitvijo glasbenega tona. Tudi zoperstavljanje pojmov ton in âŠzvokâŠ, ki so osredotoÄeni na fizikalne velikosti, izgubi v glasbenem (pa tudi v psiholoÅ¡kem) kontekstu upraviÄenost.« (â¹RLâº, 960)
4) »H. von Helmholz je pri povezovanju z G. S. Ohmom (1789â1854) osnove akustiÄnih raziskav postavil na razlikovanju med tonom (pravzaprav âŠsinusnim tonomâŠ, ki ga ni tako imenoval) in âŠzvokom⊠(instrumentalni in vokalni toni, sestavljeni iz âŠsinusnih tonovâŠ). Model, ki iz tega izhaja …, je Å¡e danes vpliven … ‘NemÅ¡ki urad za akustiko’ (po definiciji DIN 1320) je enostaven ton definiral kot âŠzvok⊠sinusnega obtoka, enostavni âŠzvok⊠pa kot âŠzvokâŠ, sestavljen iz harmoniÄnih âŠparcialnih tonovâŠ. ‘American Standard Association’ je fizikalni definiciji dodal navodilo o kvaliteti obÄutljivosti: enostaven ton (âŠsinusni tonâŠ) Äutimo prek ene âŠtonske viÅ¡ine⊠(singleness of pitch); kompleksen ton (‘âŠzvok⊑) pa Äutimo prek veÄ âŠtonskih viÅ¡inâŠ. Od Helmholtza naprej obiÄajna in v akustiki povsem razumljivo ‘toÄna’ definicija tona in âŠzvoka⊠odstopa od glasbenega smisla pojma. V praksi je v âŠstudiu za elektronsko glasbo⊠le malo nagnjenj k ukvarjanju s konvencionalnimi dejstvi in njihovimi jezikovno protislovnimi pomeni. Pojem âŠzvok⊠je veÄpomenski in nejasen. Vendar se je okrog tona in âŠzvoka⊠mogoÄe sporazumeti, Äe se vnaprej ignorira dvopomenskost v jeziku in âŠsinusni ton⊠poimenujemo ravno s tem nazivom.« (â¹EHâº, 353â354)
5) »(Naziv za) sluÅ¡ni Äut z enopomensko doloÄljivo âŠviÅ¡inoâŠ, ki fizikalno temelji na âŠsinusnem … nihajuâŠ, vendar na glasbeni ravni kot glasbeni ton sestoji iz âŠtemeljnega tona⊠in iz … âŠparcialnih tonov⊠in po tem ustreza âŠzvokuâŠ.« (â¹HIâº, 479)
6) »Nihaji âŠparcialnih tonov⊠doloÄenega periodiÄnega nihaja, ki jih sliÅ¡imo kot (glasbeni) ton (akustiÄno povedano: kot âŠzvokâŠ), so medsebojno postavljeni v doloÄen frekvenÄni odnos. O harmoniÄnem odnosu govorimo takrat, ko imajo nihaji âŠparcialnih tonov⊠frekvence, ki so veÄkratniki (1 : 2 : 3 : 4) najgloblje frekvence, frekvence …. âŠtemeljnega tona⊠…« (â¹ENâº, 113)
7) »[D]anes je tradicionalno razlikovanje med âŠtonomâŠ, ki je pregnanten, in âŠÅ¡umomâŠ, ki je amorfen. To mnenje je praktiÄno prevladano, saj ‘amorfnost’ âŠÅ¡uma⊠temelji le na neprepoznavanju neraziskanega. Za razvoj âŠnove glasbe⊠so postale znaÄilne teÅŸnje, da se osvetlijo razlike med âŠzvoÄnimi barvami⊠tudi na podroÄju âŠÅ¡umaâŠ.« (â¹Gâº, 64)
8) »Le en âŠsinusni nihaj⊠da ‘Äisti’ ton (ki ga je mogoÄe producirati po elektronski poti). Naravni ton je, fizikalno gledano, ÅŸe âŠzvokâŠ: sestoji iz seÅ¡tevka âŠsinusnih tonovâŠ, ki se, podobno kot âŠparcialni toniâŠ, zdruÅŸujejo v celoto … Pri âŠÅ¡umu⊠so nihaji neperiodiÄni in vrsta âŠparcialnih tonov⊠neharmoniÄna, poleg tega pa je Å¡um tudi zelo gost … Kar zadeva âŠviÅ¡inoâŠ, se lahko pri âŠÅ¡umih⊠doloÄi samo na pribliÅŸni ravni, in sicer zaradi zelo poudarjenega âŠpasu⊠âŠformantovâŠ. T. i. âŠbeli Å¡um⊠se razteza po vsem sluÅ¡nem obmoÄju.« (â¹Mâº, 17)
KR: V â¹Lâº, 587, in v â¹Pâº, 332, se ne ponuja razlikovanje med t. in âŠzvokomâŠ.
Vse D kaÅŸejo raznolikost pristopa k opredelitvi pomena tega pojma in zaradi tega zahtevajo tudi dodatno razlago:
D 1 in 2 zastopata enako mnenje o t., tj. razlika med t. in âŠzvokom⊠je samo v tem, da âŠzvokâŠ, domnevno, nima doloÄene âŠviÅ¡ineâŠ. Po D 1 je le t. osnovno glasbeno gradivo, âŠzvok⊠pa ne!
D 3 je odraz zastarelega pristopa (gl. KM âŠzvokaâŠ, kjer se opozarja na polemiÄno drÅŸo v D 2-B glede na D 1-B âŠzvokaâŠ, ki je iz istega vira).
D 4, Äeprav je iz specialistiÄnega vira, natanÄno opredelitev pomena ÅŸal t. temelji le na njegovi razliki s âŠsinusnim tonomâŠ. PreseneÄa povrÅ¡nost v njej in neuÄinkovitost dveh omenjenih poskusov pomenske standardizacije pojma.
V D 5 je popolna zmeda: najprej je razlika med »fizikalnim« in »glasbenim« nejasna, nato pa vse drugo.
V D 6, ki sicer prihaja iz vira, ki natanÄno uporablja pomen pojmov, spet sreÄamo zmedo okrog (glasbenega) t. in (akustiÄnega) âŠzvokaâŠ.
V D 7 se kaÅŸe redka teÅŸnja, da bi se pri opredelitvi pojmov, kot so t., âŠzvok⊠in âŠÅ¡umâŠ, pozabilo na obremenjenost s tradicionalnimi razlagami. D sicer polemizira z D âŠÅ¡uma⊠in âŠzvoka⊠v â¹RL⺠(gl. D 1 âŠÅ¡uma⊠in D 1-B âŠzvokaâŠ).
D 8 je edina (poleg delno D 7), v kateri se pojem postavlja v razmerje do âŠsinusnega tonaâŠ, âŠzvoka⊠in âŠÅ¡umaâŠ, kar se zdi avtorju priÄujoÄega Pojmovnika Å¡e zlasti pomembno.
V Pojmovniku se z vodilkami opozarja na razliko med (âŠsinusnimâŠ) t., âŠzvokom⊠in âŠÅ¡umomâŠ, ki je prisotna zlasti na NEM-govornem obmoÄju. (V KM âŠsinusnega nihaja, tona, vala⊠je poudarjen razlog, zaradi katerega v samem geslu ni omenjen âŠzvokâŠ). Seveda sta zlasti t. in âŠzvok⊠v glasbenem izrazju veÄpomenski besedi, vendar je v izrazju âŠglasbe 20. stoletjaâŠ, Å¡e zlasti glede na specifiÄno izrazje in postopke âŠelektronske glasbe⊠v oÅŸjem in najÅ¡irÅ¡em smislu (gl. D 4 in 8), koristno biti pozoren na pomenske odtenke.
Torej: âŠsinusni nihaj, ton, val⊠ne vsebuje nobenih âŠparcialnih tonov⊠(kot poudarjata D 4 in 8), t. vsebuje âŠparcialne tone⊠maksimalne harmoniÄnosti; pri âŠzvoku⊠je ta harmoniÄnost ohranjena, vendar je â v razmerju do t. â veÄ (zlasti zgornjih) neharmoniÄnih âŠparcialnih tonovâŠ, medtem ko je pri âŠÅ¡umu⊠odnos med âŠparcialnimi toni⊠povsem neharmoniÄen in neperiodiÄen.
GL: âŠbarva zvokaâŠ, âŠintenziteta (tona) ⊠= (âŠdinamikaâŠ) = (âŠjakostâŠ), âŠmeÅ¡anica tonovâŠ, âŠÅŸagasti nihaj, ton, valâŠ, âŠpravokotni nihaj, ton, zvok, valâŠ, âŠsinusni nihaj, ton, valâŠ, âŠskladba iz sinusnih tonovâŠ, âŠskupek tonovâŠ, âŠtemeljni tonâŠ, âŠtrajanje (tona) âŠ, âŠtrikotni nihaj, ton, valâŠ, = (âŠdeltasti nihaj, ton, valâŠ), âŠviÅ¡ina (tona)âŠ.
PRIM: âŠÅ¡umâŠ, âŠzvokâŠ.
â¹BKRâº, IV, 247â248; â¹CANâº, 551 (brez kateregakoli pomena v smislu zgoraj omenjenih D!), â¹CHâº, 308 (brez kateregakoli pomena v smislu zgoraj omenjenih D!â¹GRIâº, III, 606; â¹GR6âº, XIX, 59; â¹HOâº, 1018; â¹LAREâº, 1561â1562 (brez kateregakoli pomena v smislu zgoraj omenjenih D!);â¹MGGâº, XIII, 488â509; â¹MIâº, III, 800â801; â¹RANâº, 863