ANG: tango; NEM: Tango; FR: tango; IT: tango.
ET: V virih se navaja le španska sopomenka, vendar lahko sklepamo, da pojem izvira iz lat. tangere = dotikati se, glede na tesen stik parov pri plesu.
D: »(Naziv za) argentinsko zvrst urbane pesmi in plesne glasbe, ki je ostala popularna skozi celotno 20. stoletje. Splošno sprejeto mnenje je, da izvira iz revnih predmestij Buenos Airesa v 19. stoletju. Njegova predhodnika naj bi bila tradicionalna argentinska milonga in kubanska habanera, ki sta bili v tistem času v modi. Tango je zaradi več razlogov dramatična oblika. Za ples, pri katerem so pari močno objeti, so značilni siloviti gibi. Besedila so dolga in čustvena, sentimentalna, ponekod pa tudi izrazito negativno nastrojena. Glasba tanga je pogosto v molovem ♦modusu♦ in vsebuje izrazite ritmične in dinamične kontraste. V značilni spremljavi za tango so vse dobe ostro poudarjene, občasno se prekinja z nepričakovanimi pavzami in poudarjenimi sinokpiranimi deli …
Tradicionalno se izvaja ob solo vokalu ob spremljavi kitare, v triu z violino, flavto ali kitaro ali pa z bandoneonom (vrsta harmonike) in z različno velikimi ansambli, ki imajo bandoneon, godala in klavir.« (‹RAN›, 835)
GL: ♦beguine♦, ♦popularna glasba♦, ♦zabavna glasba♦.
‹BASS›, IV, 490; ‹BKR›, IV, 226; ‹GR6›, XVIII, 563–565; ‹HI›, 467; ‹HK›, 382–383; ‹KN›, 208–209; ‹L›, 570; ‹LARE›, 1533; ‹MELZ›, III, 546; ‹MGG›, XIII, 85–86; ‹P›, 323; ‹RIC›, IV, 349–350; ‹RL›, 935