ANG: noise; NEM: Geräusch, Rausch(en); FR: bruit; IT: rumore.
D: 1) »(Naziv za) slišni fenomen, ki ima v nasprotju s ♦tonom♦ amorfen značaj in nedoločeno ♦tonsko višino♦ … Akustika šum pogosto definira kot zvočni proces, ki sestoji iz mnogih, večinoma časovno spremenljivih, frekvenčno neharmoničnih nihajev … Zvočni proces, ki niha z enako amplitudo v vseh frenkvencah določenega frekvenčnega območja, imenujemo ♦obarvani šum♦. Če pa njegov ♦spekter♦ frekvenc obsega celo področje slušnega, govorimo o ♦belem šumu♦. Takšne zvočne procese je moč proizvesti umetno, z ♦generatorji♦, uporabljajo pa se pri tehnikah ♦merjenja♦.« (‹RL›, 326)
2) »(Naziv za) slušni dražljaj brez določljive ♦višine♦, ki (v nasprotju z ♦zvokom♦) temelji na številnih časovno spremenljvih in neharmoničnih nihajih … V ♦elektronski glasbi♦ je to zvočna snov, ki se obdeluje skozi ♦parametre♦ ♦gostote♦, ♦višine♦, širine in ♦intenzitete♦.« (‹HI›, 177–178)
3) »Skupni naziv za vse ♦zvokov(n)e dogodke♦, ki ne temeljijo izključno na periodičnem nihanju in katerih ♦zvočni spekter♦ se odlikuje z neharmonično (♦strukturo♦) ♦parcialnih tonov♦ na način, da ne obstaja enoznačen občutek ♦višine♦.« (‹EN›, 91)
4) »(Naziv za) kompleksen ♦zvok♦ (nem. Teiltöne); frekvence njegovih ♦parcialnih tonov♦ niso obstojne ali niso v medsebojnem harmoničnem razmerju. Zaradi tega razmerja frekvenc ♦parcialnih tonov♦ določenega šuma ni mogoče prikazati s celimi števili, kot je mogoče pri ♦alikvotnih tonih♦, kjer je npr. razmerje frekvenc prvih štirih ♦tonov♦ alikvotne vrste 1: 2: 3: 4 itn. Pri šumu so frekvence ♦parcialnih tonov♦ nepravilno razdeljene in so pogosto v strnjenem položaju. Šum se je kot zvočni material uporabljal v tradicionalni glasbi le v omejeni meri, npr. kot ♦zvok♦ tolkal, le redkokdaj samostojno, večinoma pa hkrati z drugimi instrumenti. V ♦sodobni glasbi♦ šum postane popolnoma samostojna kategorija. Zasedba tolkal se z novimi instrumenti nenehno širi, tudi s predmeti, ki sploh niso narejeni z namenom, da bi bili glasbeni instrumenti (različni kovinski predmeti, šelesteč papir, kamenčki itn.). Tudi tradicionalna godala, trobila in drugi instrumenti se uporabljajo za pridobivanje šuma …. (Vendar pa) najširšo in najbolj natančno uporabo šuma dajo elektroakustični postopki z ♦generatorjem belega šuma♦ in različnimi napravami za filtriranje in transformiranje … Analogno z gosto razporejenimi frekvencami v šumu imenujemo goste, kompleksne ritmične ♦strukture♦, katerih elementov ni moč razbrati ali jim slediti, časovni šum (nem. Zeitgeräusch):«
(‹MELZ›, III, 520)
5) »Šum definiramo kot ‘katerikoli nenamerni ♦zvok♦‘. Vendar pa ima za inženirje specifičen pomen; glede na to, da je šum sestavina mnogih naravnih in ‘glasbenih’ ♦zvokov♦, pa je pomemben za glasbenike, ki se ukvarjajo z elektronsko ♦sintezo zvoka♦.« (‹DOB›, 109)
6) »Le en ♦sinusni nihaj♦ proizvaja ‘čisti’ ♦ton♦. Naravni ♦ton♦ je, fizikalno gledano, že ♦zvok♦: sestoji iz seštevka ♦sinusnih tonov♦, ki se kot ♦parcialni toni♦ združujejo v celoto … Pri šumu so nihaji neperiodični in vrsta ♦parcialnih tonov♦ neharmonična, poleg tega pa je zelo gost … Kar zadeva ♦višino♦, je pri šumih samo približno določljiva zaradi močne izrazitosti ♦pasu♦ ♦formantov♦. T. i. ♦beli šum♦ se razteguje po vsem slušnem območju.« (‹M›, 17)
KM: ‹EH›, 274, razloži, da se NEM-pojem »Rausch(en)« uporablja »predvsem pri meritvah v akustiki prostora«. V D 3 je iz ‹EN› omenjen pomen pojma »Geräusch«, v istem viru (str. 187) pa je omenjena definicija pojma »Rauschen« z besedami: »(Naziv za) šum, ki temelji na nihanju, ki vsebuje (teoretično) neskončno število gosto razporejenih frekvenc, s tem pa ustvarja ♦zvočni spekter♦, ki ga je mogoče le statistično (približno) opisati.« Pojma sta torej dejansko sopomenki. V ‹RL›, 781, se bralca s pojma »Rauschen« napoti k pojmu »Geräusch«. V ‹HI›, 382, se »Rauschen« med drugim definira kot: 1) »(Naziv za) značilne ♦spektre♦ šuma1, ki jih v ♦elektronski glasbi♦ dobimo z ♦generatorjem šuma♦2. 2) (Naziv za) nepravilen ♦signal♦, podoben šumu, ki se pojavlja kot tuja napetost v elektroakustičnih sistemih za prenos, tj. pri ojačevalcu, prejemniku in magnetofonu.« (Za določitve pomenov pojma »Geräusch« v ‹HI› gl. D 2.) Zaradi preprečevanja uporabe obeh pojmov kot sopomenk (čeprav se v ‹KLU›, 259, opozarja na njun enak ET-koren) je najbolje upoštevati pomensko razliko, ki se predlaga v ‹EH›, 274. Z drugimi besedami, za nas je tukaj pojem »Rausch(en)« povsem sekundaren.
KR: Vse D razkrivajo izredno kompleksnost pojma in zato potrebuje dodaten komentar:
I) Najprej je treba opozoriti na splošno dvopomenskost pojma: a) Po eni strani je pojem do določene mere sopomenka hrupa, npr. v tistem delu D 4, v katerem je govora o uporabi tolkal in o novem obravnavanju tradicionalnh glasbil v ♦sodobni glasbi♦, pa tudi v ♦glasbi šuma, hrupa♦, ki temelji predvsem na estetiki ♦bruitizma♦, glasbene veje italijanskega glasbenega ♦futurizma♦ (gl. KR ♦glasbe šuma, hrupa♦). V ‹BOSS›, 24, se omenja pomen pojma v povezavi z ♦bruitizmom♦, v ‹JON›, 187, se v povezavi s pomenom pojma prikazuje Russolova kategorizacija š. in hrupa, ki je v Pojmovniku omenjena v KM ♦glasbe šuma, hrupa♦. b) Po drugi strani je pomen pojma omejen na področje akustike in ga ne smemo mešati s pomenom v a).
II) V D 1 je pojem določen zelo površno, kar preseneča glede na relevantnost vira. V ‹G›, 64, se polemizira s kvalifikacijo š. kot amorfnega (gl. D 7 in KR – t. f ♦tona♦). Najbolj preseneča, da je na koncu D ♦generator belega šuma♦ omenjen izključno v povezavi z meritvenimi tehnikami brez omenjanja ♦elektronske glasbe♦.
III) V D 2 se ne omenja ♦ton♦ (ob ♦zvoku♦ – prim. D 1 in 2 ♦tona♦), kar je begajoče, pa tudi omenjanje ♦parametra♦ je zelo tvegano, ker se potemtakem njegov nejasen pomen širi v neskončnost (gl. KR ♦parametra♦).
IV) D 4 je najobsežnejša (edina, v kateri se pomen pojma deli na način, ki je poudarjen v t. I), vendar pa ravno zaradi tega potrebuje podrobnejšo terminološko analizo:
a) Nerazumljivo je, zakaj se NEM-beseda »Teiltöne« navaja kot sopomenka kompleksnega ♦zvoka♦, če so »Teiltöne« enostavno ♦parcialni toni♦. Pri pregledovanju gesla v rokopisu je postalo jasno, da je vodilka k NEM-pojmu »Teiltöne« v geslu ♦parcialni toni♦, kar je seveda pravilno. V tiskani verziji je torej očitno prišlo do napake.
b) Primerjanje ♦parcialnih♦ in ♦alikvotnih tonov♦ je problematično glede na D in na KR ♦alikvotnih tonov♦.
c) Pojem »časovni šum«, ki je omenjen pri koncu D 4, se sicer včasih uporablja, vendar je preveč metaforičen in je bolje uporabljati sopomenski pojem ♦časovno polje♦ in podobne sorodne pojme (gl. ♦časovno polje♦).
d) Namesto »ritmičnih ♦struktur♦« je bolje »ritmične ♦teksture♦« (gl. KR ♦ritma♦ in D 5 in 6 ♦teksture♦).
V) V D 5 se pomen pojma iz jasnih razlogov, tj. zaradi specialistične usmeritve virov, omejuje le na ♦elektronsko glasbo♦ v najširšem pomenu.
VI) V D 6 se pojem jasno postavlja v razmerje s ♦sinusnimi toni♦, ♦toni♦ in ♦zvokom♦, kar je za Pojmovnik še posebej pomembno.
V Pojmovniku se s številnimi vodilkami opozarja na razliko med (♦sinusnim♦) ♦tonom♦, ♦zvokom♦ in š. (razlikovanje je zlasti prisotno na NEM-govornem območju), saj je ta pojem v izrazju ♦glasbe 20. stoletja♦ povsem izgubil zunajglasbene konotacije (v ‹G›, 30, se govori celo o »emancipaciji š.« v ♦glasbi 20. stoletja♦).
Torej: ♦sinusni nihaj, ton, val♦ ne vsebuje nikakršnih ♦parcialnih tonov♦ (kot je v D 6 poudarjeno), ♦ton♦ vsebuje ♦parcialne tone♦ maksimalne harmoničnosti, pri ♦zvoku♦ je ta harmoničnost ohranjena, vendar pa je – v razmerju do ♦tona♦ – več (zlasti zgornjih) neharmoničnih ♦parcialnih tonov♦, medtem ko je pri š. razmerje med ♦parcialnimi toni♦ povsem neharmonično in neperiodično.
GL: ♦beli šum♦, ♦elektronska glasba♦, ♦filter šuma♦, ♦generator belega šuma♦, ♦generator šuma♦, ♦glasba šuma, hrupa♦, ♦obaravni šum♦, ♦modri šum♦, ♦območje šuma♦, ♦roza šum♦.
PRIM: ♦ton♦, ♦zvok♦.
‹BKR›, II, 113; ‹CH›, 295; ‹CP1›, 241; ‹DIB›, 326–328; ‹EH›, 117–118; ‹GR›, 129; ‹HO›, 121–122; ‹L›, 227; ‹M›, 16; ‹MI›, I, 455–456; ‹P›, 320
1 V izvirniku »Geräusch«.
2 V izvirniku je »Rauschgeneratoren«.