NEM: Sinustonkomposition.
ET: âŠSinusni nihaj, ton, valâŠ.
D: »(Naziv za) skladbo, ki razen âŠsinusnih tonov⊠ne uporablja nobenega drugega gradiva. Åœe v prvih elektronskih skladbah H. Eimerta in R. Beyera (iz leta 1953) so se … uporabljali âŠsinusni toni⊠… Prva serialna skladba, ki je bila zgrajena le iz âŠsinusnih tonovâŠ, je bila Stockhausenova Elektronska Å¡tudija I, ki je nastala poleti leta 1953, premierno pa je bila izvedena leta 1954. ZdruÅŸevanje âŠzvokov⊠in âŠmeÅ¡anice tonov⊠iz âŠsinusnih tonov⊠je sploÅ¡no uveljavljeno pravilo âŠelektronske glasbeâŠ. Nasprotno temu je serialna skladba iz sinusnih tonov ostala nevplivna. Naziv skladba iz sinusnih tonov ni povsem pravilen. Kar posluÅ¡alci sliÅ¡ijo v skladbi iz sinusnih tonov, najpogosteje niso âŠsinusni toniâŠ, ampak, Äe zanemarimo posamezne âŠtoneâŠ, skoraj vedno strukturirane kombinacije âŠsinusnih tonov⊠v obliki âŠmeÅ¡anice tonov⊠ali âŠÅ¡umov⊠…« (â¹EHâº, 314â315)
KM: V STOCKHAUSEN 1964a: 22 Stockhausen z naslednjimi besedami opisuje svoje delo na Elektronskih Å¡tudijah I in II: »’Å tudija I’ … je prva skladba iz âŠsinusnih tonovâŠ. Iz najpreprostejÅ¡e elektroakustiÄne osnovne zgradbe so se sintetiÄno proizvajale âŠzvokov(n)e barveâŠ, katerih spajanje je nato doloÄal skladatelj. Zavesten glasbeni red prodira v mikroakustiÄno podroÄje zvoÄne materije. Druga osnovna metoda elektronskega proizvajanja âŠzvoka⊠ne temelji na dodajanju âŠsinusnih tonovâŠ, (ki ustvarjajo) âŠstacionarne zvoke⊠in âŠmeÅ¡anice tonovâŠ, ampak na loÄevanju âŠbelega Å¡uma⊠v âŠobaravni Å¡umâŠ. Zato so potrebni … âŠfiltriâŠ, ki âŠbeli Å¡um⊠loÄujejo v âŠpasove Å¡uma⊠poljubne âŠÅ¡irine pasu⊠in âŠgostote⊠â podobno je loÄevanje bele svetlobe s prizmo v obarvano svetlobo. V Å tudiji II sem uporabljal â zaradi nezadosto diferenciranega sistema âŠfiltrov⊠â poseben postopek, ki je omogoÄil, da se v skladbo vkljuÄi druÅŸina âŠÅ¡umovâŠ. V obeh Å tudijah nisem iskal kar se da raznolikih in nenavadnih âŠzvokovâŠ. Bolj sem se nagibal h konÄni zdruÅŸitvi zvoÄne materije in njene oblike.«
Omenjeno Stockhausenovo priÄevanje ni zanimivo le zaradi tega, ker se da iz njega jasno razbrati, da pri s. iz s. t. ni nujno uporabljati le âŠaditivneâŠ, temveÄ tudi âŠsubtraktivno sintezo zvokaâŠ. Cilj takÅ¡nega naÄina skladanja, ki se v D imenuje »serialna s. iz s. t.« tj. »konÄna zdruÅŸitev zvoÄne materije in njene oblike«, s. iz s. t. uvrÅ¡Äa tudi v âŠskladbo iz zvokaâŠ, ki nastaja s âŠskladanjem zvokaâŠ.
KR: V D se odveÄno poudarja, da s. iz s. t. pravazprav ni pravilen naziv, saj posluÅ¡alci ne sliÅ¡ijo âŠsinusnih tonovâŠ. Kot je vidno iz KM, gre predvsem za imenovanje zgradbe, s tem pa je naziv povsem primeren. Omemba sintetiÄnega proizvajanja âŠzvoka⊠v KM upraviÄuje pojem âŠsintetiÄne glasbe⊠v pozitivnem smislu (gl. KM âŠsintetiÄne glasbeâŠ).
GL: âŠaditivna sinteza zvokaâŠ, âŠelektronska glasbaâŠ, âŠmeÅ¡anica tonovâŠ, âŠsintetiÄna glasbaâŠ, âŠsinusni nihaj, ton, valâŠ, âŠskladanje zvoka⊠= (âŠKlangkompositionâŠ), âŠskladba iz zvoka⊠= (âŠKlangkompositionâŠ), âŠstacionarni zvokâŠ, âŠsubtraktivna sinteza zvokaâŠ, âŠtonâŠ.