ANG: signal; NEM: Signal; FR: signal.
ET: Poznolat. signale = znak, iz lat. signum = znak (‹DUD›, 673)
D: 1) »(Naziv za) vrsto električnih ♦impulzov♦, ki predstavljajo slišno ali vidno informacijo.« (‹FR›, 81)
2) »Naziv, ki se uporablja v elektroakustični tehniki za označevanje določenega koristnega ♦zvoka♦ (besede ali glasbe), ki nasprotuje ♦šumu♦«. (‹MI›, III, 703)
3) »Signal je osnovni pojem v teoriji informacij. Signale, ki jih pošiljatelj pošilja, prejemnik sprejema kot informacije. V komunikacijskem kanalu se signali uporabljajo kot nosilci informacij, ki jih opredeljuje zaloga določenih fizikalnih vrednosti. V glasbeni teoriji informacij … ♦ton♦ ni več ♦ton♦, temveč signal.« (‹EH›, 309)
KM: Namerno so omenjene tri D, da bi se vsaj delno ilustrirala raznolikost pomena tega popularnega pojma, ki se zaradi teh različnosti pogosto nenatančno uporablja, tj. niti kot tehnični pojem niti kot strokovna beseda. Zanimivo je, da D 3 sploh ne omenja pomena pojma znotraj teorije ♦elektronske glasbe♦. Tukaj je ta pomen vsekakor primaren, kot je vidno iz D 1 in 2.
GL: ♦sprožilni signal♦ = (♦triger♦).
‹CH›, 306; ‹GUI›, 21–22; ‹HO›, 935