NOVA PREPROSTOST = (NEUE EINFACHHEIT) = (NOVA ENOSTAVNOST)

ANG: new simplicity; NEM: neue Einfachheit; FR: neue Einfachheit, nouvelle simplicité.

D: 1) »Ko je cvetel ♦neoklasicizem♦, je nastal slogan ‘nova preprostost’ med skladatelji, ki so se želeli osvoboditi izrazite sofisticiranosti v tem obdobju. V praksi je nova preprostost pomenila vrnitev k elementarni … melodiji in ♦harmoniji♦ … s komaj opaznimi … disonancami.« (‹SLON›, 1472)

2) »Pojem, ki je bil ustvarjen v sedemdesetih letih, da bi opisal glasbo pod vplivom ♦minimalne glasbe♦, ki se je najpogosteje povezovala s katerim od mladih nemških, skandinavskih in nizozemskih skladateljev.« (‹GR›, 128)

3) »Želja po ponovni osvojitvi glasbenih dimenzij, ki so jih njihovi predhodniki desetletja zapostavljali – kot npr. fenomen melodije –, je pripravila mnoge skladatelje, še posebej na začetku osemdesetih let, do radikalne oddaljitve od načela formalne zapletenosti, ki so jo raziskovali v glavnini teženj aktualne glasbe, da bi se obrnili k ‘novi preprostosti’. Za Wolfganga Rihma je ♦avantgarda♦ postala akademizem našega časa. Več nemških skladateljev, med njimi Manfred Trojahn, von Bose … ali D. Müller-Siemens, je zaradi tega omejilo sredstva skladanja, težili so k bolj neposrednemu in čutnemu odnosu s publiko.« (‹BOSS›, 98–99)

KM: V ‹BOSS›, 98, je naveden – poleg FR- – tudi NEM-pojem.

Po ‹M›, 519, n. p. »zopet prinaša subjektiven, neposreden izraz občutenja (v zapletenih partiturah)«. Za A. Reimanna (BINAL 1983: nepag.) je »glasba brez čustev sterilna (glasba)«, za von Bosea (BOSE 1978: 36, 39) je glasba medij, »ki osvobaja čutne dražljaje, čustva, stanje občutenja … Zares si zelo želim … pisati odkrito, razumljivo, lapidarno glasbo.«

KR: N. p. je tipičen pojem, ki si – čeprav je skovan površno (gl. RIHM 1977) – stalno prizadeva uvrstiti se v znanstveno terminologijo, torej med tehnične pojme in strokovne besede ♦glasbe 20. stoletja♦. Od tod tudi prizadevanja, da se ga definira v strokovni literaturi. Zaradi pomenske nerodnosti prihaja tudi do razlik v pomenu predhodnih D: a) Skladatelji ♦neoklasicizma♦ v svojih estetskih nazorih niso nikoli mislili na n. p. oziroma svoje glasbe nikoli niso imeli za »novopreprosto« (saj bi bilo to zanjo ponižujoče – poleg tega, na kakšen način sta novopreprosti skladbi Oktet in Pulcinella Stravinskega?) glede na – recimo – Schönbergove ♦dvanajsttonske glasbe♦? V tem smislu je D 1 povsem brezpredmetna. b) Napačno je povezovati n. p. z ♦minimalno glasbo♦ kot v D 2. Avtor D se sicer težko znajde v raznih »vračanjih« ♦glasbe 20. stoletja♦ (gl. D 2 ♦avantgarde, avantgardne glasbe♦, konec D 2 ♦glasbe 20. stoletja♦ in D 7 ♦nove glasbe♦), kar očitno izhaja iz njegovega preskriptivnega koncepta glasbe, po katerem naj bi se ♦avantgarda♦ in ♦eksperiment♦ vedno vračala v nekaj splošno glasbenega. Od tod tudi popolno, namerno nerazumevanje pojmov, ki se kosajo s tem konceptom.

c) D 3 edina definira pravi pomen pojma, zato ga je treba uporabljati izključno v tem smislu, čeprav vedno zavedajoč se njegove kontradiktornosti: kaj je sploh stara preprostost, ki jo obuja n. p.? Poleg tega reprezentativna dela predstavnikov n. p. – kot je omenjeno v ‹M›, 519 – sploh niso preprosta.

GL: ♦neoklasicizem♦, ♦postmodernizem♦.

PRIM: ♦minimalna glasba♦, ♦nova romantika♦.

BLUMRÖDER 1982a; KOLLERITSCH 1981