ANG: quadrophony; NEM: Quadrophonie; FR: quadrophonie; IT: quadrifonia.
ET: Lat. quattuor = štiri (‹KLU›, 573); grš. phōnḗ = glas, ♦zvok♦ (‹KLU›, 544).
D: »(Naziv za) postopek štirikanalnega … prenosa, ki za razliko od monofonije1 ponuja zelo natančno prostorsko informacijo ter pri reprodukciji omogoča lokalizacijo prenesene zvokovne informacije. Za razliko od ♦stereofonije♦, pri kvadrofoniji ne obstaja samo enosmerna povezanost z leve proti desni, temveč tudi spredaj iz zadaj. Za kvadrofonski prenos morajo biti vsi prenosniki vsaj četverni: za snemanje so potrebni štirje mikrofoni, za shranjevanje ♦zvoka♦ štirje neodvisni spomini, tj. štirje magnetofonski trakovi za štiri kanale oz. štirikanalni magnetofon, za reprodukcijo pa štirje ojačevalci in enako število zvočnikov na predpisanih položajih.« (‹EN›, 186)
KM: Zanimiv pojem je»monofonija«, ki v glasbi pomeni enoglasje, v terminologiji elektroakustike pa ima očitno tudi nov pomen, ki je določen v D (gl. tudi ‹EN›, 155).
PRIM: ♦stereofonija♦, ♦tetrafonija♦.
‹BASS›, IV, 39–40; ‹BKR›, III, 342; ‹EH›, 269; ‹FR›, 71; ‹HI›, 272–273; ‹HU›, 63; ‹P›, 156
1 V izvirniku je »Monophonie«.