ANG: intonarumori; NEM: Intonarumori; IT: intonarumori.
ET: It. intonare = intonirati, proizvest ♦ton♦; rumore = ♦šum♦.
D: »(Naziv za) instrumentarij, ki ga je ustvaril italijanski slikar in skladatelj Luigi Russolo (1885–1947) in je sestavljen iz različno oblikovanih, večjih škatel z zvočniškimi lijaki v katerih so se z mehanskimi ali električnimi sredstvi ustvarjali različni ♦šumi♦, deloma tudi z ♦mikrointervali♦.« (‹RUF›, 222)
KM: Izvirni IT-pojem le redko najdemo v prevodu. Če že, potem le kot razlago pomena, npr. v ‹GR›, 97 (»noisemakers«), v BROWN 1981–1982 (»noise instruments«), v ‹H›, 24 (»Geräuschinstrumente«), ali v ‹P›, 320 (»futurist noise-producing instrumet«, »Futuristen-Geräuschinstrument«; priporočena FR sopomenka »russolophone« je napačna – gl. ♦rumorarmonio♦ in ♦russolofon♦). Zato ni praktično prevajati intonarumori, ki jih navaja RUSSOLO 1978: 166–167: »ululatori«, »rombatori«, »crepitatori«, »stropicciatori«, »scoppiatori«, »gorgogliatori«, »ronzatore basso«, »sibilatore basso« (prim, Russolovo klasifikacijo ♦šumov♦ v KM ♦glasbe šuma, hrupa♦), isto se nanaša tudi na ♦rumorarmonio♦, oz. ♦russolofon♦.
GL: ♦bruitizem♦, ♦futurizem♦, ♦glasba šuma, hrupa♦, ♦kromatična lestvica♦, ♦rumorarmonio♦ = ♦russolofon♦, ♦russolofon♦ = ♦rumorarmonio♦, ♦strojna glasba♦.
‹BASS›, II, 547; ‹FR›, 44; ‹GRI›, II, 312