ANG: impulse; NEM: Impuls; FR: impulsion; IT: impulso.
ET:Lat. impulsus = udarec, spodbuda, od impellare = udariti, spodbuditi, od predl. in = v in pellere = udarjati, tepsti (‹KLU›, 328, 329).
D: 1) »(Naziv za) kratke, definirane zvočne ♦signale♦ ali udare energije, katerih akustična oblika … je določena z amplitudo in trajanjem impulza. Impulzi so tako kratki, da jih ne moremo slišati kot ♦višino tona♦ …, jih pa uho jasno razlikuje kot različne kvalitete ♦šuma♦ … Če se impulzi pospešujejo, potem se pri hitrosti 16 impulzov na sekundo (16 HZ) ne razlikujejo kot posamezni impulzi, ker začnejo ustvarjati ♦ton♦ ali ♦zvok♦ … Prehod iz sosledja impulzov, ki se jih da prešteti na nihanje, v katerem ni več možno razbrati posameznih impulzov, je hkrati tudi prehod iz ♦makročasa♦ v ♦mikročas♦.« (‹EH›, 142–143)
2) »(Naziv za) kratki ♦signal♦, za hitri udarrec napetosti, ki se kot ♦zvok♦ sliši kot pok. Potek impulza se lahko definira kot ♦pulzni val♦.« (‹EN›; 105).
3) »(Naziv za) nenaden, kratek preboj napetosti brez ♦višine tona♦ ali ♦barve♦.« (‹FR›, 42).
KR: V ‹EN›, 105 se impulz enači s ♦pulzom♦, oz. se ♦pulz♦ razume kot ANG-ustreznica NEM-impulza. V ‹EH› sta navedena oba pojma, čeprav brez poudarjanja jasne razlike v njunem pomenu. Razlika v pomenu ♦pulza♦ in impulza bi lahko bila določena na naslednji način: ♦pulz♦ se uporablja pri slišni pravilnosti v ponavljanju povsem istih stimulansov, za katere se potem lahko reče, da pulzirajo. Impulz pa je posamezni stimulans, ki se mu ni treba nujno pravilno ponavljati, torej potek impulzov ne ustvarja pulziranja.
GL: ♦makročas/mikročas♦, ♦sirena♦.
PRIM: ♦pulz♦.
‹L›, 274; ‹P›, 113