ANG: music to read; NEM: Musik zum Lesen; FR: musique à lire; IT: musica da leggere.
D: Naziv za vrsto glasbe, katere zapis, kot posebna vrsta ♦verbalne partiture♦, zahteva primarno bralski pristop in je zato tudi podzvrst ♦prozne glasbe♦.
KM: Primer glasbe za branje je, kot pravi tudi sam naslov, SCHNEBEL 1969, čeprav se tukaj ne uporabljajo le besede, ampak tudi grafični znaki, vendar se zahteva obravnavanje predloge, ki je podobno branju knjige. Bolj natančno o glasbi za branje gl. GLIGO 1987–1988: 75–104, kjer se, poleg SCHNEBEL 1969, analizira še en primer glasbe za branje, tj. JOHNSON 1967.
KR: Pojem je večpomenski, ker se lahko nanaša tudi na konvencionalni notni zapis, ki ga spretni strokovnjak lahko »bere«. V ožjem pomenu, torej glede na različne vrste ♦prozne glasbe♦, ima ta pojem več smisla. V tem smislu glasba za branje nima za samoumevne (javne) realilzacije (v ♦zvoku) ter je praviloma vsako ukvarjanje z glasbo za branje hkrati tudi primer ♦zasebne glasbe♦ (gl. naslov JOHNSON 1967).
GL: ♦fluxus♦, ♦glasba na papirju♦, ♦glasba za oči♦, ♦improvizacija♦, ♦neslišna glasba♦, ♦zasebna glasba♦, ♦prozna glasba♦, ♦verbalna partitura♦, ♦vidna glasba♦.
‹BASS›, III, 363; ‹GL›, 86–87; ‹LARE›, 1078; STOLANOVA 87–89.