TANGO

ANG: tango; NEM: Tango; FR: tango; IT: tango.

ET: V virih se navaja le španska sopomenka, vendar lahko sklepamo, da pojem izvira iz lat. tangere = dotikati se, glede na tesen stik parov pri plesu.

D: »(Naziv za) argentinsko zvrst urbane pesmi in plesne glasbe, ki je ostala popularna skozi celotno 20. stoletje. SploÅ¡no sprejeto mnenje je, da izvira iz revnih predmestij Buenos Airesa v 19. stoletju. Njegova predhodnika naj bi bila tradicionalna argentinska milonga in kubanska habanera, ki sta bili v tistem času v modi. Tango je zaradi več razlogov dramatična oblika. Za ples, pri katerem so pari močno objeti, so značilni siloviti gibi. Besedila so dolga in čustvena, sentimentalna, ponekod pa tudi izrazito negativno nastrojena. Glasba tanga je pogosto v molovem ♩modusu♩ in vsebuje izrazite ritmične in dinamične kontraste. V značilni spremljavi za tango so vse dobe ostro poudarjene, občasno se prekinja z nepričakovanimi pavzami in poudarjenimi sinokpiranimi deli …

Tradicionalno se izvaja ob solo vokalu ob spremljavi kitare, v triu z violino, flavto ali kitaro ali pa z bandoneonom (vrsta harmonike) in z različno velikimi ansambli, ki imajo bandoneon, godala in klavir.« (‹RAN›, 835)

GL: ♩beguine♩, ♩popularna glasba♩, ♩zabavna glasba♩.

‹BASS›, IV, 490; ‹BKR›, IV, 226; ‹GR6›, XVIII, 563–565; ‹HI›, 467; ‹HK›, 382–383; ‹KN›, 208–209; ‹L›, 570; ‹LARE›, 1533; ‹MELZ›, III, 546; ‹MGG›, XIII, 85–86; ‹P›, 323; ‹RIC›, IV, 349–350; ‹RL›, 935

Å UM

ANG: noise; NEM: GerÀusch, Rausch(en); FR: bruit; IT: rumore.

D: 1) »(Naziv za) sliÅ¡ni fenomen, ki ima v nasprotju s ♩tonom♩ amorfen značaj in nedoločeno ♩tonsko viÅ¡ino♩ … Akustika Å¡um pogosto definira kot zvočni proces, ki sestoji iz mnogih, večinoma časovno spremenljivih, frekvenčno neharmoničnih nihajev … Zvočni proces, ki niha z enako amplitudo v vseh frenkvencah določenega frekvenčnega območja, imenujemo ♩obarvani Å¡um♩. Če pa njegov ♩spekter♩ frekvenc obsega celo področje sluÅ¡nega, govorimo o ♩belem Å¡umu♩. TakÅ¡ne zvočne procese je moč proizvesti umetno, z ♩generatorji♩, uporabljajo pa se pri tehnikah ♩merjenja♩.« (‹RL›, 326)

2) »(Naziv za) sluÅ¡ni draÅŸljaj brez določljive ♩viÅ¡ine♩, ki (v nasprotju z ♩zvokom♩) temelji na Å¡tevilnih časovno spremenljvih in neharmoničnih nihajih … V ♩elektronski glasbi♩ je to zvočna snov, ki se obdeluje skozi ♩parametre♩ ♩gostote♩, ♩viÅ¡ine♩, Å¡irine in ♩intenzitete♩.« (‹HI›, 177–178)

3) »Skupni naziv za vse ♩zvokov(n)e dogodke♩, ki ne temeljijo izključno na periodičnem nihanju in katerih ♩zvočni spekter♩ se odlikuje z neharmonično (♩strukturo♩) ♩parcialnih tonov♩ na način, da ne obstaja enoznačen občutek ♩viÅ¡ine♩.« (‹EN›, 91)

4) »(Naziv za) kompleksen ♩zvok♩ (nem. Teiltöne); frekvence njegovih ♩parcialnih tonov♩ niso obstojne ali niso v medsebojnem harmoničnem razmerju. Zaradi tega razmerja frekvenc ♩parcialnih tonov♩ določenega Å¡uma ni mogoče prikazati s celimi Å¡tevili, kot je mogoče pri ♩alikvotnih tonih♩, kjer je npr. razmerje frekvenc prvih Å¡tirih ♩tonov♩ alikvotne vrste 1: 2: 3: 4 itn. Pri Å¡umu so frekvence ♩parcialnih tonov♩ nepravilno razdeljene in so pogosto v strnjenem poloÅŸaju. Å um se je kot zvočni material uporabljal v tradicionalni glasbi le v omejeni meri, npr. kot ♩zvok♩ tolkal, le redkokdaj samostojno, večinoma pa hkrati z drugimi instrumenti. V ♩sodobni glasbi♩ Å¡um postane popolnoma samostojna kategorija. Zasedba tolkal se z novimi instrumenti nenehno Å¡iri, tudi s predmeti, ki sploh niso narejeni z namenom, da bi bili glasbeni instrumenti (različni kovinski predmeti, Å¡elesteč papir, kamenčki itn.). Tudi tradicionalna godala, trobila in drugi instrumenti se uporabljajo za pridobivanje Å¡uma …. (Vendar pa) najÅ¡irÅ¡o in najbolj natančno uporabo Å¡uma dajo elektroakustični postopki z ♩generatorjem belega Å¡uma♩ in različnimi napravami za filtriranje in transformiranje … Analogno z gosto razporejenimi frekvencami v Å¡umu imenujemo goste, kompleksne ritmične ♩strukture♩, katerih elementov ni moč razbrati ali jim slediti, časovni Å¡um (nem. ZeitgerÀusch):«

(‹MELZ›, III, 520)

5) »Šum definiramo kot ‘katerikoli nenamerni ♩zvok♩‘. Vendar pa ima za inÅŸenirje specifičen pomen; glede na to, da je Å¡um sestavina mnogih naravnih in ‘glasbenih’ ♩zvokov♩, pa je pomemben za glasbenike, ki se ukvarjajo z elektronsko ♩sintezo zvoka♩.« (‹DOB›, 109)

6) »Le en ♩sinusni nihaj♩ proizvaja ‘čisti’ ♩ton♩. Naravni ♩ton♩ je, fizikalno gledano, ÅŸe ♩zvok♩: sestoji iz seÅ¡tevka ♩sinusnih tonov♩, ki se kot ♩parcialni toni♩ zdruÅŸujejo v celoto … Pri Å¡umu so nihaji neperiodični in vrsta ♩parcialnih tonov♩ neharmonična, poleg tega pa je zelo gost … Kar zadeva ♩viÅ¡ino♩, je pri Å¡umih samo pribliÅŸno določljiva zaradi močne izrazitosti ♩pasu♩ ♩formantov♩. T. i. ♩beli Å¡um♩ se razteguje po vsem sluÅ¡nem območju.« (‹M›, 17)

KM: ‹EH›, 274, razloÅŸi, da se NEM-pojem »Rausch(en)« uporablja »predvsem pri meritvah v akustiki prostora«. V D 3 je iz ‹EN› omenjen pomen pojma »GerÀusch«, v istem viru (str. 187) pa je omenjena definicija pojma »Rauschen« z besedami: »(Naziv za) Å¡um, ki temelji na nihanju, ki vsebuje (teoretično) neskončno Å¡tevilo gosto razporejenih frekvenc, s tem pa ustvarja ♩zvočni spekter♩, ki ga je ­mogoče le statistično (pribliÅŸno) opisati.« Pojma sta torej dejansko sopomenki. V ‹RL›, 781, se bralca s pojma »Rauschen« napoti k pojmu »GerÀusch«. V ‹HI›, 382, se »Rauschen« med drugim definira kot: 1) »(Naziv za) značilne ♩spektre♩ Å¡uma1, ki jih v ♩elektronski glasbi♩ dobimo z ♩generatorjem Å¡uma♩2. 2) (Naziv za) nepravilen ♩signal♩, podoben Å¡umu, ki se pojavlja kot tuja napetost v elektroakustičnih sistemih za prenos, tj. pri ojačevalcu, prejemniku in magnetofonu.« (Za določitve pomenov pojma »GerÀusch« v ‹HI› gl. D 2.) Zaradi preprečevanja uporabe obeh pojmov kot sopomenk (čeprav se v ‹KLU›, 259, opozarja na njun enak ET-koren) je najbolje upoÅ¡tevati pomensko razliko, ki se predlaga v ‹EH›, 274. Z drugimi besedami, za nas je tukaj pojem »Rausch(en)« povsem sekundaren.

KR: Vse D razkrivajo izredno kompleksnost pojma in zato potrebuje dodaten komentar:

I) Najprej je treba opozoriti na sploÅ¡no dvopomenskost pojma: a) Po eni strani je pojem do določene mere sopomenka hrupa, npr. v tistem delu D 4, v katerem je govora o uporabi tolkal in o novem obravnavanju tradicionalnh glasbil v ♩sodobni glasbi♩, pa tudi v ♩glasbi Å¡uma, hrupa♩, ki temelji predvsem na estetiki ♩bruitizma♩, glasbene veje italijanskega glasbenega ♩futurizma♩ (gl. KR ♩glasbe Å¡uma, hrupa♩). V ‹BOSS›, 24, se omenja pomen pojma v povezavi z ♩bruitizmom♩, v ‹JON›, 187, se v povezavi s pomenom pojma prikazuje Russolova kategorizacija Å¡. in hrupa, ki je v Pojmovniku omenjena v KM ♩glasbe Å¡uma, hrupa♩. b) Po drugi strani je pomen pojma omejen na področje akustike in ga ne smemo meÅ¡ati s pomenom v a).

II) V D 1 je pojem določen zelo povrÅ¡no, kar preseneča glede na relevantnost vira. V ‹G›, 64, se polemizira s kvalifikacijo Å¡. kot amorfnega (gl. D 7 in KR – t. f ♩tona♩). Najbolj preseneča, da je na koncu D ♩generator belega Å¡uma♩ omenjen izključno v povezavi z meritvenimi tehnikami brez omenjanja ♩elektronske glasbe♩.

III) V D 2 se ne omenja ♩ton♩ (ob ♩zvoku♩ – prim. D 1 in 2 ♩tona♩), kar je begajoče, pa tudi omenjanje ♩parametra♩ je zelo tvegano, ker se potemtakem njegov nejasen pomen Å¡iri v neskončnost (gl. KR ♩parametra♩).

IV) D 4 je najobseşnejša (edina, v kateri se pomen pojma deli na način, ki je poudarjen v t. I), vendar pa ravno zaradi tega potrebuje podrobnejšo terminološko analizo:

a) Nerazumljivo je, zakaj se NEM-beseda »Teiltöne« navaja kot sopomenka kompleksnega ♩zvoka♩, če so »Teiltöne« enostavno ♩parcialni toni♩. Pri pregledovanju gesla v rokopisu je postalo jasno, da je vodilka k NEM-pojmu »Teiltöne« v geslu ♩parcialni toni♩, kar je seveda pravilno. V tiskani verziji je torej očitno priÅ¡lo do napake.

b) Primerjanje ♩parcialnih♩ in ♩alikvotnih tonov♩ je problematično glede na D in na KR ♩alikvotnih tonov♩.

c) Pojem »časovni Å¡um«, ki je omenjen pri koncu D 4, se sicer včasih uporablja, vendar je preveč metaforičen in je bolje uporabljati sopomenski pojem ♩časovno polje♩ in podobne sorodne pojme (gl. ♩časovno polje♩).

d) Namesto »ritmičnih ♩struktur♊« je bolje »ritmične ♩teksture♊« (gl. KR ♩ritma♩ in D 5 in 6 ♩teksture♩).

V) V D 5 se pomen pojma iz jasnih razlogov, tj. zaradi specialistične usmeritve virov, omejuje le na ♩elektronsko glasbo♩ v najÅ¡irÅ¡em pomenu.

VI) V D 6 se pojem jasno postavlja v razmerje s ♩sinusnimi toni♩, ♩toni♩ in ♩zvokom♩, kar je za Pojmovnik Å¡e posebej pomembno.

V Pojmovniku se s Å¡tevilnimi vodilkami opozarja na razliko med (♩sinusnim♩) ♩tonom♩, ♩zvokom♩ in Å¡. (razlikovanje je zlasti prisotno na NEM-govornem območju), saj je ta pojem v izrazju ♩glasbe 20. stoletja♩ povsem izgubil zunajglasbene konotacije (v ‹G›, 30, se govori celo o »emancipaciji Å¡.« v ♩glasbi 20. stoletja♩).

Torej: ♩sinusni nihaj, ton, val♩ ne vsebuje nikakrÅ¡nih ♩parcialnih tonov♩ (kot je v D 6 poudarjeno), ♩ton♩ vsebuje ♩parcialne tone♩ maksimalne harmoničnosti, pri ♩zvoku♩ je ta harmoničnost ohranjena, vendar pa je – v razmerju do ♩tona♩ – več (zlasti zgornjih) neharmoničnih ♩parcialnih tonov♩, medtem ko je pri Å¡. razmerje med ♩parcialnimi toni♩ povsem neharmonično in neperiodično.

GL: ♩beli Å¡um♩, ♩elektronska glasba♩, ♩filter Å¡uma♩, ♩generator belega Å¡uma♩, ♩generator Å¡uma♩, ♩glasba Å¡uma, hrupa♩, ♩obaravni Å¡um♩, ♩modri Å¡um♩, ♩območje Å¡uma♩, ♩roza Å¡um♩.

PRIM: ♩ton♩, ♩zvok♩.

‹BKR›, II, 113; ‹CH›, 295; ‹CP1›, 241; ‹DIB›, 326–328; ‹EH›, 117–118; ‹GR›, 129; ‹HO›, 121–122; ‹L›, 227; ‹M›, 16; ‹MI›, I, 455–456; ‹P›, 320

1 V izvirniku »GerÀusch«.

2 V izvirniku je »Rauschgeneratoren«.

Å IRINA PASU

ANG: bandwidth; NEM: Bandbreite.

D: »(Naziv za) obseg (s pomočjo ojačevalca in ♩sita♩ ojačena, potisnjena ali prepuščena) frekvenčnega območja, ki se prenaÅ¡ajo po kanalu.« (‹EN›, 23)

GL: ♩frekvenčni pas♩ = pas.

‹DOB›, 19; ‹EH›, 37; ‹FR›, 8; ‹HI›, 50

Å ANSON

ANG: chanson, (song); NEM: Chanson, (Lied); FR: chanson; IT: chanson (canzone).

ET: FR chanson = pesem.

D: »(Naziv za) večkitično solistično pesem ob spremljavi z besedilom v francoščini. Če ne gre za posebno francosko zvrst, je bolje uporabljati besedo pesem1, song itn. Å anson se je pojavil v 17. stoletju in se je ÅŸe takrat ločil po vsebini besedila na različne tipe, npr. napitnice (chansons à boire), ljubezenski Å¡anson, revolucionarni Å¡anson itn. Ob koncu 19. stoletja so Å¡ansoni ponovno oÅŸiveli v kabaretih in literarnih kavarnah, v 20. stoletju pa se Å¡irijo prek radia in diskografske industrije z interpretacijami umetnikov, kot so Yvette Guilbert, Aristide Bruante, George Brassens, Charles Aznavour, Édit Piaf, Juliette Gréco, Maurice Chevalier, Yves Montand in Françoise Hardy. Dolga in cenjena tradicija Å¡ansona je dolgo časa oteÅŸevala nastanek samostojne francoske ♩rock glasbe♩. Tudi v ♩rock♩ pesmih pevke Guesch Patti je tradicija Å¡ansonov prepoznavna. Vendar je tradicija Å¡ansona vplivala tudi na britansko ♩rock glasbo♩, čeprav so rezlutati zelo stilizirane oblike Å¡ansonov, npr. pri Marcu Almondu.« (‹HK›, 79)

KM: Sklep, ki govori o vplivu Å¡. na ♩rock glasbo♩, je logičen glede na predmet, ki ga vir te D obravnava, vendar je tudi poučen kot dokaz o Å¡irokem vplivu Å¡., zato je tudi uvrščen v D.

Pojem v izrazju ♩glasbe 20. stoletja♩ pomeni tudi samostojno, izvirno FR-slogovno zvrst, z visoko umetniÅ¡kimi besedili in pomembnim interpretom: »NovejÅ¡i Å¡anson 20. stoletja opredeljujejo bolj Å¡ansonjerji kot skladatelji.« (‹RL›, 153; gl. tudi ‹LARE›, 273) (Poleg Å¡ansonjerjev, omenjenih v D v ‹RL›, 153, so navedeni tudi Mistinguett, Dranem, Trenet, Lucienne Boyer, Tino Rossi in Les frÚres Jasques.) Zanimivo je, da se ta zelo značilen pomen pojma redko obdeluje v pregledanih virih. V ‹HO›, 167, se Å¡. omenja v geslu »chanson populaire«, ki s Å¡. nima nobene zveze. Vendar se v ‹LARE›, 271–276, v enakem geslu Å¡. obdeluje ravno v smislu omenjene D, pri čemer se razlikuje »foklorni Å¡.«2 in »učeni« (= »savante«), tj. »samostojni ‘literarni Å¡.’« (= »’chanson littéraire’ autonome«) (‹LARE›, 273). V ‹MI›, I, 512, se kaÅŸe kritičnost do Å¡., v ‹BASS›, I, 532, pa je Å¡. obdelan v geslu »chanson de variétés«, od njegovih protagonistov pa je omenjen le G. Brassens. Drugi viri, npr. ‹HI›, 87, in ‹MGG›, II, 1034, ponujajo sploÅ¡ne D, tj. ne poudarjajo nobene posebnosti te glasbene zvrsti. Sicer pa je najpogosteje obdelan tisti pomen, ki ga je Å¡. imel znotraj glasbe srednjega veka in renesanse. (Teh virov tukaj razumljivo ne navajam.)

KR: ANG, NEM in IT pojmi, ki odstopajo od FR-izvirnika, so v ‹BR›, 148–149, vendar je bolje uporabljati izvirno FR-besedo, kadar gre za rabo pojma v smislu omenjene D. Enako velja za pojme v ‹L›, 333, in v ‹P›, 316, kjer pa se opozarja tudi na pomen pojma v omenjeni D. Vodilki k ♩popularna♩, tj. ♩zabavna glasba♩ sta tukaj pogojno. Namreč, dejstvo je, da te samostojne glasbene zvrsti pravzaprav ni moč uvrstiti v nobeno Å¡irÅ¡o zvrst poleg ♩glasbe 20. stoletja♩ v celoti. Zato tudi je v Pojmovniku.

GL: ♩popularna glasba♩, ♩zabavna glasba♩.

‹BKR›, I, 232; ‹KN›, 48–49; ‹M›, 545

1 V izvirniku »Lied«.

2 V izvirniku je »chanson folklorique«. Gl. KR ♩folk, folk-glasba, folk-slog♩.

SWING

ANG: swing, swing 1930; NEM: Swing, Jazzstil; FR: swing, style de jazz; IT: swing, stile di jazz.

ET: ANG = zibati se, zibanje

D: 1) »(Naziv za) značilnost, ki se pripisuje izvedbam v ♩jazzu♩. Čeprav je v središču percepcije in izvedbe ♩jazza♩, swinga ni moč koncizno definirati in opisati. Mnogi ga skuÅ¡ajo opredeliti kot primarno ritmičen fenomen, ki izhaja iz boja med fiksiranim ♩pulzom♩ (D 1) in različnimi ♩trajanji♩ in poudarki, ki jih izvajalec igra v nasprotju z ♩pulzom♩ (D 1; gl. tudi ♩beat♩ – D 1 in ♩off beat♩) … Vendar pa samo ta boj ne proizvaja swinga, ritmična ♩sekcija♩ (D 2) lahko igra celo enostaven fiksni ♩pulz♩ (D 1) z različnimi količinami in vrstami swinga. Očitno je, da gre Å¡e za druge značilnosti, npr. ♩drive♩, ki ga instrumentalist v vsaki noti dosega z manupulacijo ♩barve♩, artikulacijo, vibratom, intonacijo in drugimi posebnostimi; vse to se zdruÅŸuje z natančnim ritmičnim razporejanjem vsake note in končni rezultat je swing.« (‹GRJ›, II, 508)

2) »V oÅŸjem pomenu … naziv za slogovno obdobje ♩jazza♩ v obdobju 1930–45 … značilni so veliki ansambli in ♩improvizacija♩, ki jo izvaja le nekoliko solistov. V tem času ima swing vlogo plesne glasbe … Od sredine tridesetih let so se iz velikih ansamblov (♩big bandov♩) začele ločevati skupine znamenitih solistov (♩combo♩ …), ki so swing na neki način prenesli na komorno glasbeno področje … Eksperimentalno muziciranje teh skupin, pa tudi ♩jam sessions♩, ki so se kultivirali v obdobju jazza, so močno vplivali na novi slog ♩jazza♩, ♩be bop♩.« (‹MELZ›, III, 491)

KM: Vse preostale sopomenke mednarodnega pojma s. v ANG, NEM, FR in IT so v ‹BR›, 240–241. Temu ni potreben dodatni KM.

KR: S. je odvečno (in nemogoče) prevajati v slovenščino. 

GL: ♩beat♩ (D 1), ♩big band♩, ♩Chicago jazz♩, ♩combo♩, ♩drive♩, ♩jazz♩, ♩off beat♩.

‹APE›, 290; ‹BASS›, IV, 475; ‹BKR›, IV, 214–215; ‹FR›, 88–89; ‹GR6›, XVIII, 416; ‹HI›, 461; ‹HK›, 376–377; ‹IM›, 375; ‹KN›, 204–205; ‹LARE›, 1513; ‹M›, 541; ‹P›, 314; ‹RAN›, 818; ‹RIC›, IV, 336; ‹RL›, 921; ‹SLON›, 1493–1494

SVETLOBNE ORGLE = ♩FOTOTON♩

ANG: light–sound organ; NEM: Lichtorgel (‹EN›, 131), Lichttonorgel, Lichtton-Orgel (‹HI›, 263; ‹RUF›, 293).

ET: ♩Orgle♩.

D: 1) »(Naziv za) ♩elektronske orgle♩ z dvema manualoma in s pedalom, ki jih je v zgodnjih 30-ih letih razvil E. Welte v Freiburgu. ♩Zvok♩ se proizvaja na fotoelektrični način prek 12 rotirajočih steklenih koles, v katere so vtisnjeni valovi ♩zvokov(n)ega spektra♩ znanih evropskih akustičnih ♩orgel♩.« (‹HI›, 263; ‹RUF›, 293)

2) »(Naziv za) napravo za upravljanje ÅŸarnic ali reflektorjev v ♩ritmu♩ določene glasbe … Glede na ♩tonsko viÅ¡ino♩ in ♩intenzitet♩ glasbenega ♩signala♩ se primerne ÅŸarnice ali reflektorji priÅŸigajo z manjÅ¡o ali večjo svetlobno ♩intenziteto♩.« (‹EN›, 131)

KM: Za D 1 s. o. se uporablja drugi in tretji NEM-izaz, za D 2 pa prvi. Komercialni naziv za s. o. v D 1 je ♩fototon♩.

GL: ♩elektronske orgle♩, ♩elektronski glasbeni instrumenti♩, ♩orgle♩.

PRIM: ♩fototon♩.

‹GRI›, II, 519–520 (= v smislu D 1)

error: Content is protected !!