ATEMATIZEM

ANG: athematicism; NEM: Athematismus; FR: athématisme; IT: atematismo.

ET: Grš. Predpona a- (alpha privativum) nasprotuje tematizmu ‹KLU›, 1); grš. théma (dobesedno) = tisto, kar je dano, postavljeno, od tithenai = nastaviti, postaviti, poleči ‹KLU›, 728); D: 1) »(Pojem za glasbo,) v kateri manjkajo melodične teme, tam, kjer bi jih pričakovali. Najzgodnejši so primeri prvega atonalitetnega instrumentalnega dela Schönberga in njegovih učencev.« (‹GR›, 21; gl. »athematic«.)

2) »(Naziv za) odsotnost razpoznavnih tem v glasbi, posebno uporabljenih tipov dolgih tem, ki so se uporabljale v glasbi 18. in 19. stoletja.« (‹FR›, 6)

3) »(Naziv za glasbo) brez teme oz. brez tematskega reda.« (‹HI›, 38; gl. »athematisch«.)

4) »(Naziv za) slogovno lastnost ♦sodobne glasbe♦, ki je vidna v odsotnosti teme in kompozicijsko – tehničnih manipulacij s temo in njenimi deli, oz. motivi, kot so ponavljanje, transponiranje, variiranje, obdelovanje, kontrastiranje ipd … V skladu s povsem novim pristopom in skupaj z zvočnim materialom je sodobno glasbeno mišljenje odbilo vsako vnaprej determinirano kategorijo, kot npr. ♦tonaliteto♦, motiv, temo pa tudi konkretno vrsto forme.« (‹MELZ›, I, 79–80; gl. tudi »♦atematičnost♦«.)

5) »(Naziv za) koncepcijo, ki označuje način, po katerem se glasbeno gradivo uporablja pri komponiranju. Ta temelji na zavednem zavračanju predočbe o temi ter na iskanju drugih sredstev, ki zamenjujejo funkcijo teme ali motiva, ki je v tonalitetni in modalitetni glasbi zagotavljala enovitost dela.« (‹HO›, 54)

KM: Pripono -izem običajno povezujemo z nazivom za slog, obdobje ipd. […] »Tematsko delo« (‹MELZ›, Ill, 557) oziroma »tematski procesi« (gl. WÖRNER 1969) bi lahko uvrščali pod »tematizem« (ki je tukaj v obliki negacije) kot oznako za slog po kriteriju določene tehnike (gl. tudi BLUMRÖDER 1991).

KR: D so razvrščene proporcionalno po preciznosti: V a. pravzaprav ne govorimo o ukinjanju teme (ali motiva), kot to trdi D 1 in (delno) v 2, ampak o zamenjavi tematskega (in motivičnega) dela iz glasbe tonalitetne tradicije z novimi postopki, skladno z atonalitetno zgradbo, ki bi jih lahko uvrstili pod ♦razvojno variiranje♦, kot je lepo izpostavljeno v D 3–5. Odstopanje od »konkretne vrste oblike« (D 4) v terminologiji se v ♦glasbi 20. stoletja♦ razlaga z ♦individualno obliko♦.

V D 4 »material« ni »zvočni«, ampak »zvokovni« (ker ne zveni!).

V ‹BASS›, I, 200, navaja, da je pojem 1930. leta uvedel A. Hába, brez vira. Glede na to, da je a. obstajala že mnogo prej, navedka ne gre upoštevati.

GL: ♦atonaliteta♦, ♦ekspresionizem♦, ♦individualna oblika♦, ♦razvojno variiranje♦ = (razvojna variacija).

PRIM: ♦atematičnost♦.

‹JON›, 18–19 = cathematic music«; ‹LARE›, 75; ‹P›, 24; ‹SLON›, 1428–1429 = »athematic composition«