ANG: atonality; NEM: Atonalität; FR: atonalité; IT: atonalità.
ET: Grš. prefiks a- (alpha privativum) zanika ♦tonaliteto♦ (‹KLU›, 1).
D: »(Naziv za) slogovno značilnost ♦sodobne glasbe♦, ki je prisotna ne samo v odsotnosti ♦tonalitete♦, ki temelji na klasičnih harmonskih funkcijah, ampak tudi v odsotnosti tonalnih odnosov v najširšem pomenu besede – odnosov, ki so lahko izpeljani samo iz nadvlade enega središčnega ♦tona♦ tonike.« (‹MELZ›, I, 80)
KM: Schönberg v SCHÖNBERG 19667: 486 ostro – pa tudi terminološko kontradiktorno – nasprotuje pojmu a.: »ker sem glasbenik in nimam nikakršne zveze z netonskim1. Netonsko enostavno označuje nekaj, kar nima zveze z bistvom ♦tona♦. Že izraz tonsko2 se ne uporablja točno, če se uporablja v smislu izključevanja, ne pa vključevanja. Pravilno je le: vse, kar izhaja iz neke vrste ♦tonov♦ ali iz povezovanja z ♦osnovnim tonom♦ ali iz kompleksnejšega, bolj kompliciranega povezovanja, tvori ♦tonaliteto♦. Nekaj bi moralo pomeniti tudi dejstvo, da se iz te edine točne definicije ne da ustvariti nikakršnega nasprotja, ki bi ustrezalo besedi ♦atonaliteta♦. Glede na kaj usmeriti negacijo: ali ne bi morala atonaliteta označevati vsega, kar izhaja iz nekega niza ♦tonov♦?« (Gl. tudi GLIGO 1992: 104.) V SCHÖNBERG 19667: 486–487 so predlagani termini ♦pantonaliteta♦ in ♦politonaliteta♦v zameno za a. (gl. KM in KR ♦pantonaliteta♦ in KR ♦politonaliteta♦). V KM ♦antitonaliteta♦ se omenja razlika med ♦antitonaliteto♦ in a., ki bi jo bilo potrebno upoštevati. (‹GL›, 56). Prav tako je v KM ♦tonaliteta♦ izpostavljeno, da se v a., glede na D 4 ♦tonalitete♦, jasno nasprotuje dur-molovi ♦tonaliteti♦, ki je osnova funkcijski ♦harmoniji♦. D 4 ♦tonaliteta♦ bi se lahko v skladu s tem dopolnjevala z D a. iz istega izvora: »naziv, ki se pogosto uporablja za označevanje stalne prakse v ♦glasbi 20. stoletja♦, v kateri se namerno izogiba dokončnemu tonalitetnemu središču ali ♦tonaliteti♦.« (‹APE›, 19)
KR: V Schönbergovem nasprotovanju pojmu (gl. KM) je najbolj sporno njegovo dojemanje ♦tonalitete♦ kot katere koli vrste ♦tonov♦ (oz. ♦lestvic♦), ki ustrezajo D 1 ♦tonaliteti♦. Je pa zanimiva razlaga NEM pridevnika »(a)tonal« kot negacije ♦tona♦, vendar ne ♦tonalitete♦, medtem ko se to tolmačenje kasneje relativira s problematičnim pomenom ♦tonalitete♦. V KR ♦tonaliteta♦ opozarja na vsebinsko dvojno pridevniško izpeljanko iz samostalnika ♦tonaliteta♦ v slovenščini: »tonalen« namesto »tonaliteten«. Glede na to bi v zgornji D »tonalna razmerja« lahko zemenjali s »tonalitetnimi razmerji«, pa bi bila D povsem sprejemljiva. Prevod naslednjega odlomka bo najbolje dokazal upravičenost te sugestije, ki po eni strani kaže na nespametno Schönbergovo opiranje na ♦ton♦, kot osnovo iz pridevnika »(a)tonal«: »Atonalität ist ein Verneinugswort; es bedeutet: Nicht- Tonalität. Atonale Musik ist nichttonale Musik, die als solche keine Tonalität hat. (Und es ist sehr merkwürdig, ja fast verdächtig, daβ es für das Hauptmerkmal der Neuen Musik kein Bejahungswort, sondern nur dieses Verneinugswort gibt: Atonalität.) Was aber ist das, was diese atonale Musik nicht hat: Was heiβt und ist Tonalität, tonale Musik? Tonale Musik ist Musik, die ‘in einer Tonart’ steht, zum Beispiel in G-dur. Das heiβt, die Musik hat einen Grundton, z. B. g, und alle Töne und Klänge sind auf diesen Grundton bezogen und erhalten eine Bedeutung durch diese Beziehung).«3 (EGGEBRECHT 1991: 752–753) Koristno je opozoriti na to, da se namesto središčnega ♦tona♦ (gl. D) tukaj navaja ♦osnovni ton♦. Medtem ko je v tem Pojmovniku ♦osnovni ton♦, za razliko od ♦temeljnega tona♦, najnižji ♦ton♦ v ♦akordu♦, tonika v duro-molovi ♦lestvici♦ prav tako ni središčni ♦ton♦, ker se nikakor ne nahaja na sredini. Zakaj se ta središčni ♦ton♦ ali ♦osnovni ton♦ preprosto vedno ne bi imenoval tonika, kar pravzaprav edino tudi je?
V ‹L›, 388 najdemo pridevnike, ki nasprotujejo ♦tonaliteti♦, in to kot sopomenke NEM-pojma »nichttonal« (= »netonaliteten«): »non-tonal« (ANG), »atonal« ‹FR›, »non tonale« (IT). Predlog je povsem nerazumljiGL: 1) zakaj se samo v FR navaja izvirna pridevniška oblika a.? 2) Četudi se v ‹L›, 38, navajajo vsi legitimni pridevniki z negirajočo predpono a-, se v ‹L›, 388, z ničemer ne napoti na njihovo sopomenskost (razen v FR obliki »atonal«). Ali se s tem sugerirajo neobstoječi pojmi, kot so: »Nichttonalität« (NEM), »non-tonality« (ANG), »nontonalité« ‹FR›, »nontonalità« (IT), oziroma – eo ipso – tudi slovenski pojem »netonaliteta«? Iz citata EGGEBRECHT 1991: 752–753, in njegovega prevoda v KM je očitno, da sta negirajoči predponi a- in nicht- (oziroma: ne-) sopomenski. Vendar je a- v a. veliko pogostejši in bolj praktičen.
GL: ♦atematizem♦, ♦atonalitetna glasba♦ = (♦atonalna glasba♦), ♦dvanajsttonsko polje♦, ♦ekspresionizem♦, ♦emancipacija disonance♦, ♦metatonaliteta♦, ♦mikrotonaliteta♦, ♦protitonaliteta♦, ♦svobodna atonaliteta♦, ♦vertikalizacija♦.
PRIM: ♦antitonaliteta♦, ♦atonalitetnost♦ = (♦atonalnost♦), ♦atonikaliteta♦, ♦atonikalitetnost♦, ♦atonikalnost♦, ♦bitonaliteta♦, ♦multitonaliteta♦, ♦nestalna tonaliteta♦, ♦pandiatonika♦, ♦pantonaliteta♦, ♦politonaliteta♦, ♦progresivna tonaliteta♦, ♦razširjena tonaliteta♦, ♦svobodna tonaliteta♦, ♦suspendirana tonaliteta♦, ♦tonaliteta♦.
‹BASS›, I, 201; ‹BKR›, I, 63–64; ‹BOSS›, 20–24; ‹CAN›, 38–39; ‹CH›, 294–295; ‹CP1›, 237; ‹CP2›, 341; ‹DIB›, 316319; ‹EH›, 28; ‹EIN›, 21–22; ‹FR›, 6–7; GLIGO 1992; ‹GR›, 21–22; ‹GR6›, I, 669–673; ‹HI›, 39; ‹HK›, 30–31; ‹HO›, 55; ‹JON›, 19–27; ‹KN›, 26; ‹LARE›, 76; ‹MGG›, I, 760–766; ‹MI›, I, 301; ‹P›, 24; ‹RAN›, 56–57; ‹RIC›, I, 135–137; ‹RL›, 57–59; ‹ROS›, 14–15; ‹SLON›, 1429–1430
1 V izvirniku najdemo pridevniški samostalnik »mit dem Atonalen« ki ga je – kot je razvidno iz konteksta – treba prevesti kot »netonsko«, saj je Schönbergu »atonal« negiranje ♦tona♦ in ne ♦tonalitete♦.
2 V izvirniku najdemo »tonal«.
3 »Atonaliteta je negirajoča beseda, beseda, ki pomeni: netonaliteto. ♦Atonalitetna glasba♦ je netonalitetna glasba, ki, kot takšna, nima nikakšne ♦tonalitete♦. (Vendar je zelo značilno in zagotovo tudi sumljivo, da za glavno značilnost ♦Nove glasbe♦ ne obstaja nikakršna potrditev, ampak samo negacija: atonaliteta.) Kaj je torej tisto, česar tovrstna ♦atonalitetna glasba♦ nima? Kaj pomeni in kaj je♦tonaliteta♦, tonalitetna glasba? Tonalitetna glasba je tista glasba, ki ima določen »tonski način«, npr. je v G-duru. To pomeni, da ima ta glasba neki ♦osnovni ton♦ in preko tega odnosa dobiva neki pomen.«