ANG: textâsound composition (â¹BOSSâº, 132); NEM: Lautgedichte; FR: poésie phonétique, poésie sonore.
ET: GrÅ¡. poÃÄsis = (dobesedno: ustvarjanje), pesniÅ¡tvo, iz poieîn = (dobesedno: delati, ustvarjati), pesniti pesmi (â¹KLUâº, 553).
D: »Nekateri menijo, da je zvokovna poezija obmoÄje eksperimentiranja, ki je sorodno glasbenemu po skupnem gradivu in tehnikah. Ena osnovnih razlik je ta, da partiture zvoÄne poezije ne interpretira kdo drug, temveÄ samo avtor v âŠperformansu⊠ali na posnetku … Zvokovna poezija, vizulana poezija in âŠletrizem⊠po naravi zavraÄajo delitev umetnosti na kategorije. Ustvarjalni procesi umetnikov, kot so Henri Chopin, François Dufrêne, Bernard Heidsieck, Ladislav Novak, Gerhard RÃŒhm (in drugi), izhajajo bodisi iz (grafizma) knjige, bodisi iz podpore magnetofonskega traku, bodisi iz zmoÅŸnosti glasu ali telesa. Stvaritve teh umenikov kaÅŸejo, v kolikÅ¡ni meri je danaÅ¡nja delitev umetniÅ¡kih ÅŸanrov neuÄinkovita. Raznovrstna pa niti ni toliko njihova ustvarjalna osebnost, kolikor je gradivo, znak, fonem, Ärka … osnova njihovih raziskav. (â¹BOSSâº, 131â132)
KM: V â¹BOSSâº, 132, so omenjeni Å¡e drugi (ameriÅ¡ki) predstavniki z. p.: Allen Ginsberg, John Giorno, Jack Kerouac, Jackson MacLow …, vendar, presenetljivo, ne tudi John Cage, Äigar mnoga »predavanja« (npr. CAGE 1961a: 18â34, 41â56; CAGE 1961b; CAGE 1961c; prim. tudi GLIGO 1989a: 96â98) so hkrati tudi âŠperformansi⊠in z. p. glede na vlogo, ki jo ima vokalna artikulacija »predavatelja« (v priÄujoÄem primeru je to najpogosteje sam Cage); vendar tudi Cageevi radiofonski projekti, kot je Roaratorio, navdihnjen z Joyceom (gl. CAGE 1982). Med hrvaÅ¡kimi pesniki se je z z. p. ukvarjal B. VladoviÄ.
V literaturi se za z. p. oziroma âŠletrizem⊠obÄasno uporablja tudi pojem »konkretna poezija« (npr. pri GARNIER 1968), vendar je v tem pojmu bolj poudarjena vez s poezijo kot z glasbo. Zaradi tega pojem ni uvrÅ¡Äen v priÄujoÄi Pojmovnik.
KR: »Interdisciplinarnost« z. p., ki je omenjena v D, se kaÅŸe v doloÄenih terminoloÅ¡kih problemih, ki so vidni v razlikah med pojmi v ANG, NEM in FR. K njim je treba priÅ¡teti tudi âŠgovorno skladboâŠ, ki, kot je poudarjeno v D, svoj navdih iÅ¡Äe v samih zaÄetkih z. p. (recimo pri Schwittersu), pa tudi âŠletrizemâŠ. Iz D âŠgovorne skladbe⊠in âŠletrizma⊠je vidno tudi, da lahko mnoge (primarno) skladbe priÅ¡tevamo k z. p. (razen Hansa G. Helmsa, ki je vendarle primarno pesnik). Iz KM âŠprozne glasbe⊠je jasno, da se nekateri primeri takÅ¡ne vrste Å¡tejejo med z.p., seveda ob domnevi, da se uresniÄujejo v âŠzvokuâŠ. V tem smislu se lahko tudi nekatere âŠverbalne partitureâŠ, odvisno od uresniÄitve, priÅ¡tevajo k z. p. (Äeprav ni znano, ali je bila Stockhausenova âŠverbalna partitura⊠Aus den sieben Tagen, ki je omenjena v D 2 âŠverbalne partitureâŠ, kdaj uresniÄena kot z. p., kar pa sicer ni nepredstavljivo niti nemogoÄe).
Z. p. je zvokovna zato, ker je njega primarna sestavina âŠzvokâŠ. ZvoÄna je takrat, ko se izvaja!
GL: âŠfluxusâŠ, âŠgovorna skladbaâŠ, âŠperformansâŠ, âŠprozna glasbaâŠ, âŠverbalna partituraâŠ.
PRIM: âŠletrizemâŠ.
CABANNE-RESTANY 1969: 235
