ANG: multi–octave scale.
ET: Lat. octavus = osmi.
D: (Naziv za) ♦sintetično lestivco♦, ki obsega več oktav.
KM: Pojem obstaja le pri Persichettiju (PERSICHETTI: 48–49).
GL: ♦lestvica♦, ♦sintetična lestvica♦.
PRIM: ♦večtonska lestvica♦.
‹FR›, 55; ‹JON›, 176
VEČPOMENSKA OBLIKA
NEM: mehrdeutige Form, vieldeutige Form.
ET: Lat. forma = oblika.
D: »Primeri, ki ponazarjajo ločevanje slike od ♦zvoka♦, hkrati uporabljajo večpomensko obliko. Pojem ‘♦odprta oblika♦‘, ki se v zadnjih letih pogosto omenja, ni primeren. Večpomenska oblika je lahko zaprta ali enopomensko odprta. ‘Večpomenska’ pomeni, da deli oblike ali celo celotna oblika interpretu, bralcu ali poslušalcu dopuščajo več razlag tistega, kar je skladatelj nakazal. Boulez mi je povedal, da si ne želi, da bi njegovo ‘Tretjo klavirsko sonato’ igrali dvakrat na istem koncertu; to je zaradi njegove predstave o večpomenski obliki, po kateri naj bi se različne verzije morale igrati ob različnem času in v spremenjenih pogojih.« (STOCKHAUSEN 1963k: 186)
KR: V D je naveden eden pomembnih kontekstov, v katerem Stockhausen piše o v. o. Treba je priznati, da nam D ne bo pomagala, da pojem razumemo:
Povsem je nerazumljivo, katera in kakšna v. o. je lahko »odprta ali enopomensko zaprta«.
Omenjanje »bralca« kot (več ali manj svobodnega) razlagalca tistega, kar je nakazal skladatelj, je v tem primeru upravičeno, saj je D iz Stockhausenovega besedila o glasbi in grafiki (gl. KR ♦glasbene gafike♦ in ♦grafične notacije♦).
V zvezi z Boulezovo Tretjo klavirsko sonato je bolje uporabljati pojem ♦variabilna oblika♦ (gl. KR ♦variabilne oblike♦).
V NEM se uporabljata dva pojma za v. o.: »mehrdeutige« in »vieldeutige Form«, vendar ne tudi povsem sopomensko (npr. v ‹G›, 142–144; gl. tudi ‹GL›, 177 – op. A. II. 1/9). V slovenščini je bolje govoriti o »večpomenski obliki« kot o »mnogopomenski formi« (ki je omenjena v ‹MELZ›, II, 714), čeprav je »mnogoznačna forma« bolj točen prevod »vieldeutige Form«. Vendar mnogopomenskost v nasprotju z večpomenskostjo razume paktično neomejeno število pomenov, kar ni primer ne pri ♦odprti obliki♦ ne pri v. o. (v. o. se od ♦variabilne oblike♦ razlikuje ravno v stopnji večpomenskosti – gl. KR ♦variabilne oblike♦).
V. o. ne smemo razumeti – kot v ‹MELZ›, II, 714 – kot sopomenko ♦odprte oblike♦, saj je njena podvrsta (gl. KR ♦odprte oblike♦). Njen pomen je, kot pri ‹G›, 142–144, najbolje omejiti na tiste vrste zapisa, kot je zapis Stockhausenovega Klavierstűcka XI, ki je zares oblikovno večpomenski, čeprav je tudi ta njegova večpomenskost omejena. Ravno zaradi tega je drugačna od še bolj omejene večpomenskosti ♦variabilne oblike♦ Boulezove Tretje klavirske sonate (gl. KR ♦variabilne oblike♦).
GL: ♦aleatorika♦, ♦improvizacija♦, ♦nedeterminacija♦ = (indeterminacija).
PRIM: ♦individualna oblika♦, ♦mobilna oblika♦, ♦moment, momentna oblika♦, ♦variabilna oblika♦.
BLUMRÖDER 1984a: 2–6