ANG: tone, note = ameriška sopomenka za t. (‹IM›, 389); NEM: Ton; FR: ton; IT: tono.
ET: Grš. tónos = napetost, višina glasu, iz teíno = napenjam, zategujem (‹KLU›, 732).
D: 1) »(Naziv za) ♦zvok♦ jasno definirane ♦višine♦ in kvalitete, ki se razlikuje od ♦šuma♦ ali difuznega ♦zvoka♦ (npr. ♦zvok♦ basovskega bobnanja ali gonga). Ton je torej osnovno glasbeno gradivo. Vsebuje štiri jasne značilnosti: ♦višino♦ …, ♦trajanje♦ …, ♦intenziteta♦ in ♦barvo♦ … (npr. ♦zvok♦ flavte, ♦zvok♦ trobente) …« (‹APE›, 304)
2) »(Naziv za) ♦zvok♦ določene ♦višine♦. Vsebuje jakost, ♦barvo♦ in ♦trajanje♦ …« (‹MELZ›, III, 586)
3) »[V] fizikalni perspektivi ton temelji na periodičnem nihanju zraka. Zaznavanje tona je pogojeno z vrsto akustičnih in fizioloških postavk. Kljub temu zaznavni proces ne dopušča neposrednega povezovanja z elementarnimi akustičnimi procesi. Na ta način v akustiki običajnega izenačevanja tona s ♦sinusnim nihajem♦ (skladno z ♦zvokom♦ in zvočnim procesom s ♦parcialnimi toni♦) ni dopustno zamenjevati z določitvijo glasbenega tona. Tudi zoperstavljanje pojmov ton in ♦zvok♦, ki so osredotočeni na fizikalne velikosti, izgubi v glasbenem (pa tudi v psihološkem) kontekstu upravičenost.« (‹RL›, 960)
4) »H. von Helmholz je pri povezovanju z G. S. Ohmom (1789–1854) osnove akustičnih raziskav postavil na razlikovanju med tonom (pravzaprav ♦sinusnim tonom♦, ki ga ni tako imenoval) in ♦zvokom♦ (instrumentalni in vokalni toni, sestavljeni iz ♦sinusnih tonov♦). Model, ki iz tega izhaja …, je še danes vpliven … ‘Nemški urad za akustiko’ (po definiciji DIN 1320) je enostaven ton definiral kot ♦zvok♦ sinusnega obtoka, enostavni ♦zvok♦ pa kot ♦zvok♦, sestavljen iz harmoničnih ♦parcialnih tonov♦. ‘American Standard Association’ je fizikalni definiciji dodal navodilo o kvaliteti občutljivosti: enostaven ton (♦sinusni ton♦) čutimo prek ene ♦tonske višine♦ (singleness of pitch); kompleksen ton (‘♦zvok♦‘) pa čutimo prek več ♦tonskih višin♦. Od Helmholtza naprej običajna in v akustiki povsem razumljivo ‘točna’ definicija tona in ♦zvoka♦ odstopa od glasbenega smisla pojma. V praksi je v ♦studiu za elektronsko glasbo♦ le malo nagnjenj k ukvarjanju s konvencionalnimi dejstvi in njihovimi jezikovno protislovnimi pomeni. Pojem ♦zvok♦ je večpomenski in nejasen. Vendar se je okrog tona in ♦zvoka♦ mogoče sporazumeti, če se vnaprej ignorira dvopomenskost v jeziku in ♦sinusni ton♦ poimenujemo ravno s tem nazivom.« (‹EH›, 353–354)
5) »(Naziv za) slušni čut z enopomensko določljivo ♦višino♦, ki fizikalno temelji na ♦sinusnem … nihaju♦, vendar na glasbeni ravni kot glasbeni ton sestoji iz ♦temeljnega tona♦ in iz … ♦parcialnih tonov♦ in po tem ustreza ♦zvoku♦.« (‹HI›, 479)
6) »Nihaji ♦parcialnih tonov♦ določenega periodičnega nihaja, ki jih slišimo kot (glasbeni) ton (akustično povedano: kot ♦zvok♦), so medsebojno postavljeni v določen frekvenčni odnos. O harmoničnem odnosu govorimo takrat, ko imajo nihaji ♦parcialnih tonov♦ frekvence, ki so večkratniki (1 : 2 : 3 : 4) najgloblje frekvence, frekvence …. ♦temeljnega tona♦ …« (‹EN›, 113)
7) »[D]anes je tradicionalno razlikovanje med ♦tonom♦, ki je pregnanten, in ♦šumom♦, ki je amorfen. To mnenje je praktično prevladano, saj ‘amorfnost’ ♦šuma♦ temelji le na neprepoznavanju neraziskanega. Za razvoj ♦nove glasbe♦ so postale značilne težnje, da se osvetlijo razlike med ♦zvočnimi barvami♦ tudi na področju ♦šuma♦.« (‹G›, 64)
8) »Le en ♦sinusni nihaj♦ da ‘čisti’ ton (ki ga je mogoče producirati po elektronski poti). Naravni ton je, fizikalno gledano, že ♦zvok♦: sestoji iz seštevka ♦sinusnih tonov♦, ki se, podobno kot ♦parcialni toni♦, združujejo v celoto … Pri ♦šumu♦ so nihaji neperiodični in vrsta ♦parcialnih tonov♦ neharmonična, poleg tega pa je šum tudi zelo gost … Kar zadeva ♦višino♦, se lahko pri ♦šumih♦ določi samo na približni ravni, in sicer zaradi zelo poudarjenega ♦pasu♦ ♦formantov♦. T. i. ♦beli šum♦ se razteza po vsem slušnem območju.« (‹M›, 17)
KR: V ‹L›, 587, in v ‹P›, 332, se ne ponuja razlikovanje med t. in ♦zvokom♦.
Vse D kažejo raznolikost pristopa k opredelitvi pomena tega pojma in zaradi tega zahtevajo tudi dodatno razlago:
D 1 in 2 zastopata enako mnenje o t., tj. razlika med t. in ♦zvokom♦ je samo v tem, da ♦zvok♦, domnevno, nima določene ♦višine♦. Po D 1 je le t. osnovno glasbeno gradivo, ♦zvok♦ pa ne!
D 3 je odraz zastarelega pristopa (gl. KM ♦zvoka♦, kjer se opozarja na polemično držo v D 2-B glede na D 1-B ♦zvoka♦, ki je iz istega vira).
D 4, čeprav je iz specialističnega vira, natančno opredelitev pomena žal t. temelji le na njegovi razliki s ♦sinusnim tonom♦. Preseneča površnost v njej in neučinkovitost dveh omenjenih poskusov pomenske standardizacije pojma.
V D 5 je popolna zmeda: najprej je razlika med »fizikalnim« in »glasbenim« nejasna, nato pa vse drugo.
V D 6, ki sicer prihaja iz vira, ki natančno uporablja pomen pojmov, spet srečamo zmedo okrog (glasbenega) t. in (akustičnega) ♦zvoka♦.
V D 7 se kaže redka težnja, da bi se pri opredelitvi pojmov, kot so t., ♦zvok♦ in ♦šum♦, pozabilo na obremenjenost s tradicionalnimi razlagami. D sicer polemizira z D ♦šuma♦ in ♦zvoka♦ v ‹RL› (gl. D 1 ♦šuma♦ in D 1-B ♦zvoka♦).
D 8 je edina (poleg delno D 7), v kateri se pojem postavlja v razmerje do ♦sinusnega tona♦, ♦zvoka♦ in ♦šuma♦, kar se zdi avtorju pričujočega Pojmovnika še zlasti pomembno.
V Pojmovniku se z vodilkami opozarja na razliko med (♦sinusnim♦) t., ♦zvokom♦ in ♦šumom♦, ki je prisotna zlasti na NEM-govornem območju. (V KM ♦sinusnega nihaja, tona, vala♦ je poudarjen razlog, zaradi katerega v samem geslu ni omenjen ♦zvok♦). Seveda sta zlasti t. in ♦zvok♦ v glasbenem izrazju večpomenski besedi, vendar je v izrazju ♦glasbe 20. stoletja♦, še zlasti glede na specifično izrazje in postopke ♦elektronske glasbe♦ v ožjem in najširšem smislu (gl. D 4 in 8), koristno biti pozoren na pomenske odtenke.
Torej: ♦sinusni nihaj, ton, val♦ ne vsebuje nobenih ♦parcialnih tonov♦ (kot poudarjata D 4 in 8), t. vsebuje ♦parcialne tone♦ maksimalne harmoničnosti; pri ♦zvoku♦ je ta harmoničnost ohranjena, vendar je – v razmerju do t. – več (zlasti zgornjih) neharmoničnih ♦parcialnih tonov♦, medtem ko je pri ♦šumu♦ odnos med ♦parcialnimi toni♦ povsem neharmoničen in neperiodičen.
GL: ♦barva zvoka♦, ♦intenziteta (tona) ♦ = (♦dinamika♦) = (♦jakost♦), ♦mešanica tonov♦, ♦žagasti nihaj, ton, val♦, ♦pravokotni nihaj, ton, zvok, val♦, ♦sinusni nihaj, ton, val♦, ♦skladba iz sinusnih tonov♦, ♦skupek tonov♦, ♦temeljni ton♦, ♦trajanje (tona) ♦, ♦trikotni nihaj, ton, val♦, = (♦deltasti nihaj, ton, val♦), ♦višina (tona)♦.
PRIM: ♦šum♦, ♦zvok♦.
‹BKR›, IV, 247–248; ‹CAN›, 551 (brez kateregakoli pomena v smislu zgoraj omenjenih D!), ‹CH›, 308 (brez kateregakoli pomena v smislu zgoraj omenjenih D!‹GRI›, III, 606; ‹GR6›, XIX, 59; ‹HO›, 1018; ‹LARE›, 1561–1562 (brez kateregakoli pomena v smislu zgoraj omenjenih D!);‹MGG›, XIII, 488–509; ‹MI›, III, 800–801; ‹RAN›, 863