ANG: siren; NEM: Sirene; FR: sirène: IT: sirena.
ET: Grš. Seirḗn = Sirena; sirene so v grški mitologiji dekleta, ki s svojim čarobnim petjem zapeljujejo mornarje in jih nato ubijejo (‹KLU›, 674).
D: »(Naziv za) napravo, ki proizvaja ♦tone♦ in ugotavlja število nihajev, ki jih posamezen ♦ton♦ naredi v določenem času. V starejši fizikalni akustiki so se ti mehanski proizvajalci ♦zvoka♦ … uporabljali za določanje frekvence. Pri enostavni sireni … se ♦zvok♦ proizvaja s kolesom z enakomerno (periodično) razporejenimi luknjami, ki rotira pred šobami, skozi katere kroži zrak. Iz zmnožka števila lukenj na kolesu in števila obratov v sekundi je moč izračunati frekvenco osnovnega nihaja … Dojemanje ♦impulza♦ in časa v … ♦serialni tehniki♦ je v neposredni povezavi z ♦eksperiemnti♦ F. W. Opelta, ki je s povečanjem števila obratov demonstriral prehod z ločenih ♦impulzov♦ na ♦ton♦, pri katerem se nihaji niso dali več zaznati in šteti. Leta 1852 je Opelt objavil razpravo o teoriji glasbe, ki temelji na ♦ritmu♦ ♦pulzov♦ (D 2) zvočnih valov (gl. OPELT 1852).« (‹EH›, 315)
KM: Znano je, da se s. kot glasbilo pojavi v Varèsejevi Ionizaciji (1930–1933), vendar je, kot je iz D očitno, pojem v tem pomenu za Pojmovnik irelevanten. Precej pomembnejši je njegov pomen v smislu razmerja ♦makročas/mikročas♦, na katerem delno (zlasti pa v STOCKHAUSEN 1963) temelji teorija o enotnosti ♦parametrov♦ (še zlasti ♦višine tona♦ in ♦trajanja tona♦) v ♦serialni glasbi♦.
GL: ♦impulz♦, ♦makročas/mikročas♦, ♦pulz♦ (D 2), ♦serialna tehnika (skladanja)♦, ♦trajanje (tona)♦, ♦višina tona♦.
‹BASS›, IV, 307; ‹BKR›, IV, 163; ‹GRI›, III, 390; ‹GUI›, 132; ‹L›, 523; ‹P›, 294; ‹RIC›, IV, 228.