ANG: comatic scale.
ET: Verjetno od ANG in IT comma = zelo majhen interval (‹GR6›, IV, 590–591; ‹BASS›, I, 610–621)), od grš. kómma = odsek, od kóptein = udarjati, sekati (‹KLU›, 392), vendar s problematično ortografijo, ki bi v ANG morala vsebovati dva m (commatic), kot je v pojmu »commatic temperament (=komatska temperacija)« v ‹OED›, III, 545, kjer ortografija z enim m sploh ne obstaja; gl. KR.
D: »(Naziv za) ♦lestvico♦ s 53 ♦toni♦ v oktavi, ki so jo predlagali futuristični skladatelji okrog leta 1912.« (‹FR›, 16)
KR: V konsultirani literaturi o IT glasbenem ♦futurizmu♦ ni bilo tega pojma. Znano je namreč, da so IT futuristi kazali zanimanje za ♦lestvice♦ z ♦mikrointervali♦, tj. z intervali, ki so manjši od temperirane male sekunde, ampak, kakor je navedeno v BOSSEUR 1976: 38, to njihovo zanimanje nikoli ni rezultiralo v kakem logičnem ♦sistemu♦ (prim. tudi BROWN 1981–1982: 37–41). Busoni, ki je drugače veljal za pomemben navdih glasbenim futuristom, v BUSONI 1956: 45, kritično komentira leta 1912 njihove poskuse, ter tako polemizira z nekim manifestom anonimnega avtorja, ki je spomladi istega leta bil objavljen v pariškem časopisu La liberté. Tam omenja delitev ♦lestvice♦ na 50 intervalov (ne pa na 53, kakor je omenjeno v D). Prav tako iz istega manifesta citira pojme kot sta »komatski klavir« in »komatski orkester« (= »comatische Klaviere«, »comatisches Orchester« – ortografija je spet z enim m; gl. ET), ne omenja pa ♦lestvice♦ s takim poimenovanjem. Pojma se ne omenja niti v Russolovem pisanju o ♦lestvicah♦ v RUSSOLO 1978: 162–163: » … Zdi se mi nepotrebno dodati, da se lahko po želji uporablja diatonična ali kromatična ♦lestvica♦, ker ima lahko v enharmonskem ♦sistemu♦ ♦zvok♦ – ♦šum♦ katerokoli intonacijo. Enharmonski ♦sistem♦, ki vsebuje tudi aktualni diatonični ♦sistem♦ in njegove možnosti, doda tem možnostim svoje lastne, ki so neskončne. To je glasbeni ♦sistem♦, poleg katerega si ni mogoče zamisliti zapletenejšega, glede na naše sedanje poznavanje akustike … Končno smo osvojili vse možnosti. Vse oblike ♦lestvice♦, diatonične …, pitagorejske, temperirane, kromatične in enharmonske.« Tudi Pratella ima leta 1911 v svojem »tehničnem manifestu o futuristični glasbi« (gl. PRATELLA 1972: 46) »atonalitetni tonski način« za sintezo in izhodišče »futuristične melodije«, spet v povezavi s tendenco do »enharmonije«, tj. do ♦sistemu♦ z ♦mikrointervali♦, ki so manjši od temperirane male sekunde. Pojem »enharmonski ♦sistem♦« in »enharmonija« sta v tem kontekstu povsem razumljiva, vendar pri Russolu obstaja tudi nenavadna izpeljanska »enarmonismo« (= »enharmonizem«), ki v IT ne obstaja (v ‹BASS›, II, 133, se nahaja uveljavljen pojem »enarmonia«) katere pomen je precej nejasen (prim. RUSSOLO 1978: 153–163 in RUSSOLO 1978a). Ravno iz preferiranja tega pojma je jasno, da obstaja majhna verjetnost, da so futuristi zavestno nameravali omejiti možnosti delitve oktave, kakor trdi D. Pojem je torej treba uporabljati skrajno previdno, ker je vprašanje, ali so ga futuristični skladatelji sploh vpeljali in uporabljali, kakor trdi D.
GL: ♦bruitizem♦, ♦futurizem♦, ♦glasba šuma, hrupa♦, ♦intonarumori♦, ♦mikrointervalna lestvica♦, lestvica♦, ♦rumorarmonio♦ = ♦russolofon♦, ♦russolofon♦ = ♦rumorarmonio♦, ♦strojna glasba♦.