NEM: individuelle Form.
ET: Lat. individuus = nedeljiv, od predpone in-, ki negira osnovo, in dividere = deliti, ločevati (‹KLU›, 226).
D: Naziv za obliko v ♦glasbi 20. stoletja♦, ki nastane brez kakršnih koli določil, shem in/ali modelov. Individualna oblika je v ♦glasbi 20. stoletja♦ nujna, še posebej glede na ♦predurejanje gradiva♦ in ♦skladanje od začetka♦.
KM: Pojem izvira iz ‹G›, kjer se pogosto navaja, prvič npr. v tem kontekstu: »Ravno skladateljska nova zahteva, da mora vsako delo iskati in imeti lastno obliko, prinaša negotovost. Če hočemo prepoznati obliko, nujno potrebujemo primerjave. Tukaj pa pogosto manjkajo oz. niso mogoče. Torej: izkušnje s sonato, fugo, koncertom komajda še kaj koristijo. Kako naj potem sploh prepoznamo individualno formo?« (‹G›, 7).
KR: Kakor je razvidno iz konteksta, je pojem nastal iz nuje, zato ga je treba sprejeti, dokler se ne najde boljšega. Je eden izmed predlogov za reševanje zapletenega odnosa med zgradbo in obliko v ♦glasbi 20. stoletja♦ (gl. ‹G›, 129–133; ‹GL›, 66), posebej glede na ♦predurejanje gradiva♦, oz. nujnost ♦skladanja od začetka♦ in odnosa med ♦fakturo♦, ♦strukturo♦ in ♦teksturo♦, in to ne edini: gl. ‹GL›, 177 – op. A. II. 1/9, poleg ♦mobilne♦, ♦momentne♦, ♦odprte♦, ♦variabilne♦ in ♦večpomenske oblike♦, ki so posebej obdelane v tem Pojmovniku, so navedene še »aleatorična«, »neskončna«, »nedoločena«, »približna« in »razpoložljiva oblika«. Seznam bi gotovo bilo možno dopolniti, ampak to ni potrebno iz dveh razlogoGL: a) ker so številni pojmi sopomenke, oz. podvrste ♦odprte obllike♦; b) ker pripadajo različnim skladateljskim teorijam in imajo omejene možnosti uporabe.
V ‹GL›, 69, se predlaga razlika med individualno obliko zaprtega in odprtega tipa glede na značaj in funkcijo zapisa, s čemer se pravzaprav tudi ♦odprta oblika♦ uvršča pod individualno obliko.
V ‹GL›, 72–73, se analizira uporaba nekaterih »oblik« kot shem, modelov v ♦glasbi 20. stoletja♦, vendar njihova neprepoznavnost v obliki skladbe samo potrjuje nujnost uporabe pojma individualne oblike.
Izraz individulna forma napeljuje h koristnemu razlikovanju med »formo« in »obliko«. Naj »forma« pomeni model, shemo, to, kar je predpisano, kar obstaja kot predpis. Ko se ta model, shema, uporablja kot obrazec, torej ko po njem nastaja kaka skladba, potem ona dobiva svojo »obliko«. V tem pomenu je individualna forma deplasirana – če ni realizacija kakega modela. Toda »formo« je tukaj vendarle bolje ohraniti zaradi recidivnega pomena njene funkcije v glasbi tradicije popolne sestavnosti, ko so – kot forme – obstajali preskriptivni modeli in sheme.
GL: ♦predurejanje gradiva♦, ♦skladanje od začetka♦.
PRIM: ♦mobilna oblika♦, ♦moment, momentna oblika♦, ♦odprta oblika♦, ♦variabilna oblika♦, ♦večpomenska oblika♦.