ANG: music to read; NEM: Musik zum Lesen; FR: musique à lire; IT: musica da leggere.
D: Naziv za vrsto glasbe, katere zapis, kot posebna vrsta âŠverbalne partitureâŠ, zahteva primarno bralski pristop in je zato tudi podzvrst âŠprozne glasbeâŠ.
KM: Primer glasbe za branje je, kot pravi tudi sam naslov, SCHNEBEL 1969, Äeprav se tukaj ne uporabljajo le besede, ampak tudi grafiÄni znaki, vendar se zahteva obravnavanje Âpredloge, ki je podobno branju knjige. Bolj natanÄno o glasbi za branje gl. GLIGO 1987â1988: 75â104, kjer se, poleg SCHNEBEL 1969, analizira Å¡e en primer glasbe za branje, tj. JOHNSON 1967.
KR: Pojem je veÄpomenski, ker se lahko nanaÅ¡a tudi na konvencionalni notni zapis, ki ga spretni strokovnjak lahko »bere«. V oÅŸjem pomenu, torej glede na razliÄne vrste âŠprozne glasbeâŠ, ima ta pojem veÄ smisla. V tem smislu glasba za branje nima za samoumevne (javne) realilzacije (v âŠzvoku) ter je praviloma vsako ukvarjanje z glasbo za branje hkrati tudi primer âŠzasebne glasbe⊠(gl. naslov JOHNSON 1967).
GL: âŠfluxusâŠ, âŠglasba na papirjuâŠ, âŠglasba za oÄiâŠ, âŠimprovizacijaâŠ, âŠnesliÅ¡na glasbaâŠ, âŠzasebna glasbaâŠ, âŠprozna glasbaâŠ, âŠverbalna partituraâŠ, âŠvidna glasbaâŠ.
â¹BASSâº, III, 363; â¹GLâº, 86â87; â¹LAREâº, 1078; STOLANOVA 87â89.
