DVANAJSTTONSKO POLJE
NEM: Zwölftonfeld, Zwölf-Ton-Feld.
D: SploÅ¡ni naziv za imaginarni prostor, ki ga v horizontalnem in vertikalnem smislu izpolnjuje vseh dvanajst âŠtonov⊠kromatiÄne âŠlestviceâŠ.
KM: 1) V â¹Gâº, 38, se d. p. omenja v zvezi s prvo bagatelo iz Webernovih Å estih bagatel za godalni kvartet, op. 9 (1913) (razdelitev na tri odlomke je avtorjeva):
»V 1. odlomku se pojavlja dvanajsttonsko polje v celoti. Ponavljajo se samo trije âŠtoni⊠(fis, e, es); v 2. odlomku, zelo zgoÅ¡Äenem, se pojavlja âŠpolje⊠desetih âŠtonov⊠(ponavljata se samo e in b); v 3. odlomku iz devetih âŠtonov⊠se pojavljajo eis, fis in h.«
2) V â¹Gâº, 50, sta Å¡e dva primera za d. p.: »(Tu se; gl. zadnji primer â op. N. G.) dvanajsttonsko polje poÄasi gradi kot zvoÄni kompleks, od âŠtona⊠h navzgor; v Å¡estnajstinski âŠskupini⊠se v celoti doseÅŸe (predpisani pedal krepi uÄinek).«
»(V Å¡t. 111; gl. spodnji primer â op. N. G.) se pojavlja dvanajsttonsko polje, ker se morajo âŠakordi⊠hitro vrstiti drug za drugim, skoraj soÄasno. Äetudi je bil naÄin dela v obeh primerih razliÄen, je mogoÄe razbrati doloÄeno ravnoduÅ¡je glede Ävrste fiksacije âŠviÅ¡ine tonaâŠ. Za posluÅ¡alca je v prvem primeru pomembnejÅ¡e delovanje vsega gradiva, v drugem primeru pa razlika v registrih.«
3) V â¹Mâº, 102, se zaÄetek Bergove Lirske suite (v klavirskem izvleÄku) razlaga kot d. p.:
KR: Glede na to, da se nam pojem lahko zdi preveÄ metaforiÄen, njegova raba v zgornjih primerih Å¡e kako upraviÄuje uvrÅ¡Äanje v terminologijo âŠglasbe 20. stoletjaâŠ, pri Äemer moramo biti pozorni na odtenke v pomenu:
1) V primeru iz toÄke 1 govorimo o atonalitetni skladbi. V tem primeru je d. p. isto kot kromatiÄni total, pri Äemer velja, zaradi enakovrednosti vseh dvanajstih âŠtonovâŠ, ta total Äim prej izkoristiti, tj. z njegovim popolnim izkoristkom izpolniti d. p. Primeri, ki se pojavljajo v drugem in tretjem odlomku, tj. ko se ne izpolnjuje celo d. o., se imenujejo âŠtonska polja âŠ. (V â¹GLâº, 53â54, je podana drugaÄna moÅŸnost analize izpolnjevanja tega d. p.)
2) V primerih iz t. 2 se d. p. doseÅŸe zato, da bi posamezne vrednosti za âŠviÅ¡ino tona⊠preÅ¡le iz svoje strukturne prepoznavnosti v teksturno neprepoznavnost, tj. v zvoÄni rezultat, ki je rezultanta odnosov med vrednostmi, ki jih samostojno ne moremo veÄ sliÅ¡ati.
3) V primeru iz t. 3 je d. p. posledica svobodnejÅ¡ega odnosa med âŠtoni⊠âŠdvanajsttonske vrste⊠v horizontalni in vertikani smeri, tj. neupoÅ¡tevanja Å¡tevilÄne logike v odnosu med âŠtoni⊠v âŠvrstiâŠ, prav tako tudi posledica deklarirane enakovrednosti horizontalnega in vertikalnega odnosa med elementi âŠvrste⊠(gl. âŠvertikalizacijaâŠ).
V teh primerih je pomen pojma povsem eksakten in je njegova raba upraviÄena. To sicer ne pomeni, da se v strokovni literaturi ne uporablja z metaforiÄnim premislekom, npr. v â¹Hâº, 273: »vsak ‘kamenÄek iz mozaika’ tvori eno dvanajsttonsko polje, ki se stalno gradi. Vendar dvanajsttonsko polje ne pomeni, da sliÅ¡imo vseh dvanajst âŠtonov⊠vedno naenkrat. Dvanajsttonske tvorbe nikoli ne delujejo kot âŠakordiâŠ, ampak prej kot veÄnitno tkanje iz skupka âŠtoÄkâŠ, iz katerega po malem, previdno, brez pravil, izhajajo posamezne vrste, zanke v âŠbarvahâŠ.« (Komentar se nanaÅ¡a na prvi stavek â Hésitant â II. simfonije LutosÅawskega iz 1966/1967.) Tu je d. p. vsekakor miÅ¡ljeno metaforiÄno, zato ga ne moremo imeti za tehniÄni pojem oz. strokovno besedo, saj bi potem k temu priÅ¡tevali tudi »veÄnitno tkanje«, »verige«, »vozle v âŠbarviâŠÂ« ipd.
GL: âŠatonalitetaâŠ, âŠdvanajsttonska tehnika (skladanja)⊠= (âŠdodekafonijaâŠ), âŠdvanajsttonska vrsta, serijaâŠ, âŠskupina, skupinska skladbaâŠ, âŠvrstaâŠ, âŠpoljeâŠ, âŠserijaâŠ, âŠserialna tehnika (skladanja)âŠ, âŠskupek tonovâŠ, âŠstatistiÄna glasbaâŠ, âŠstrukturaâŠ, âŠteksturaâŠ, âŠtoÄkaâŠ, âŠvertikalizacijaâŠ, âŠveÄdimenzionalni glasbeni prostorâŠ.
PRIM: âŠtonsko poljeâŠ, âŠÄasovno poljeâŠ.