Zadnjič obnovljeno: februar 2022 (starejša verzija iz leta 2006 je dostopna TUKAJ)

Kje začeti?

Nehvaležnost iskanja ustreznega začetka pri podajanju snovi, ki nima konca, je verjetno ena tistih slabosti poučevanja, ki jo mora vsak glasbeni pedagog, hočeš-nočeš, vzeti v zakup. Kaj ponuditi (ne le) mlademu človeku za čim boljšo učno popotnico, ni odvisno samo od učnih načrtov, temveč predvsem od vrste dejavnikov — glasbenih in splošnih —, ki se sčasoma spreminjajo, dopolnjujejo, nadgrajujejo ali si nasprotujejo? Pa vendar, začeti kaže z zavestjo o tem, da konca pri računalniško podprtem podajanju glasbenih vsebin nikakor ni na obzorju.

Če je glasbo na spletu mogoče »ujeti« v okvir IAMIC — International Association of Music Information Centres , so »predali«, ki hranijo vsebine o glasbeni praksi, veliko bolj razpršeni. Bolj na poučevanje osredotočene spletne strani, kakršna so All Things Musical, MetaBrainz, Music Educator Resources, Music Learning Community, Teachers Pay Teachers, Teaching Resources, so vredna izhodišča kljub temu, da se nekatere vsebine na njih hitro starajo.

Letnica 1991 je prelomna tudi za glasbo. Tedaj se je rodil internet. Glasbene navade odtlej dodobra obvladuje internet, kamor so se prenesle vse starejše tehnologije in mediji – z dobrimi in slabimi platmi tehnologije vred.

Vrsta naslovov pomaga pri računalniško podprtem poučevanju glasbe. Programska oprema, do katere pridemo, sledi tako glasbenoizobraževalnim smernicam kakor tudi razvoju tehnologije, o čemer na področju pričajo, med drugim, TI:ME – The Technology Institute for Music Educators ali pa The National Association for Music Education. K tem in sorodnim naslovom kaže dodati še vrsto prispevkov po specializiranih revijah tipa Music Education Research (Routledge), ne nazadnje pa tudi združenja, kakršno je NAMM – National Association of Music Merchants ali pa, do 2022, MIDEM.

Verjetno ne preseneča, da so navedene strani ameriške. Evropske okoliščine na prvi pogled kažejo manj podjeten obraz za računalniško podprto ukvarjanja z glasbo. Ampak samo na prvi pogled. Ne kaže spregledati, da je tudi na stari celini mogoče najti vrsto dejavnosti, ki so lahko koristno izhodišče za seznanjanje z računalniško podprtim ukvarjanjem z glasbo. Na primer:  L’AFIM – l’Association Française d’Informatique Musicale, IRCAM – l’Institut de Recherche et Coordination Acoustique/Musique, Zentrum für Kunst und Medientechnologie, Centro di sonologia Computazionale, InfoMus Lab (Laboratorio di informatica musicale, IPEM – Instituut voor Psychoacustica en Elektronische Muziek, Institute of Sonology, IXI net, Music technology Group, Universitat Pompeu Fabra v Barceloni, Akustiikan ja äänenkäsittelytekniikan laboratorio na Helsinški Univerzi za tehnologijo, Audio and Speach Processing Research Group na Tampere Univerzi za aplikativne znanosti, norveški center za tehnologijo, umetnost in glasbo NOTAM, Music, Mind Machine research centre na Univerzi v Scheffieldu, Interdisciplinary Centre fo Computer Music Research (ICCMR) Univerze v Plymuthu, The Australasian Computer Music Association afriško Singing Wells … Bogato razvejana dejavnost na področju računalniško podprtega poučevanja zlasti na univerzah anglosaškega govornega področja (na primer: Leeds, Durham, Bath, York, Birmingham, Edinburg, Lancaster, Salford, Bristol, Stanford itn.) prinaša čedalje pogosteje v ospredje poleg glasbe tudi zvokovno umetnost ali sound art.

V primerjavi z zgoraj omenjenimi naslovi so naslednji naslovi – poleg vrste tistih, ki jih poonujajo universitetni študijski programi in velike knjižnice ter arhivi – bolj osredotočeni na raziskovanje in izobraževanje: ISME – International Society for Music Education, The home of music education, Experiencing Music Technology, free music tech resources …

V vsakem primeru izbiro računalniške programske opreme pogojuje več dejavnikov, med katerimi sta dva ključna: na vsebinski ravni uravnavajo izbiro pedagoški cilji, na pragmatični pa seveda finančne okoliščine.

Med cilji in možnostmi

Javno glasbeno šolstvo je v Sloveniji v osnovi (še vedno) radodarno po finančni plati. Nemara prav zato po tehnološki plati ostaja bolj razpršeno povezan s časom. Seveda to nikakor ne pomeni, da je slabši od vrste tehnološko bolj dojemljivih programov po svetu. Zgledov za dobro glasbenopedagoško delo na Slovenskem ne manjka. Kljub temu pa je vprašanje uporabe tehnologije pri podajanju glasbenih vsebin prepuščeno iznajdljivosti posameznikov in možnostim ustanove.

V tujini nekatere glasbenopedagoške ustanove že nekaj časa stremijo k prenovi podajanja teorije glasbe prek skladno s tehnologijo. Poučevanje – in ukvarjanje z – glasbe prek spleta se je še bolj razmahnilo ob krizi s COVID-19 virusom med pomladjo 2019 in zimo 2021/2.

Glasenopedagoški potencial se je razmahnil zlasti pri tistih, ki so digitalno tehnologijo zagrabili na najbolj osnovnih točkah: pri zapisovanju in predvajanju glasbe. Denimo podjetje Avid je leta 2006 prevzelo notograf Sibelius, ki sta ga začela leta 1993 razvijati brata Ben in Jonathan Finn, »garažna programerja« in ljubitelja glasbe iz Cambridgea. Danes se je okoli Sibeliusa in njegovih tekmecev razvila pravcata glasbeno-tehnološka industrija, ki se ukvarja z ustvarjanjem, orkestriranjem, tiskanjem, objavljanjem in distribuiranjem not ter poučevanjem glasbe. Sploh pa so ponudniki pretočnih avdio in video vsebin spremenili celotno področje kroženja glasbe. Leta 2022 je na voljo okoli ducat ponudnikov glasbe na spletu.

Splet je postal nepogrešljiv del vsakdanjega ukvarjanja z glasbo. Pedagog ima danes težave zaradi prevelike, ne premajhne izbire glasbenih vsebin po spletu. Obenem je široka ponudba glasbenih vsebin za tiste zvedave izjemno spodbudna za samoučenje in neformalno učenje.

Odločitve, po čem seči, so v vsakem primeru potrebne. V nadaljevanju so zato zajete osnovne vsebine, po katerih sega glasbeni učitelj na vseh stopnjah izobraževanja. Kljub temu, da je treba na prvo mesto postaviti vsebinska in kakovostna merila, se nadaljnji pregled računalniških pripomočkov za poučevanje glasbe osredotoča predvsem na »darove tehnike«, ki so dostopni večini pedagogov.

Vse aplikacije, označene z asteriskom (*) pred imenom, so brezplačne, seznami pa ne vključujejo pripomočkov za pametne telefone in tablice – samo za računalnike.

Po čem seči?

Eden najbolj verjetnih odgovorov bi se lahko glasil: dve pripravi izstopata pri poučevanju glasbe ne glede na stopnjo — urejevalnik zvoka in urejevalnik not (notografski program).

Urejevalniki zvoka

Zapisovanje glasbe je neverjetna zgodba. Odkar je Gvido iz Arezza postavil današnji sistem zapisovanja v 11. stoletju, je glasbena praksa doživela vrsto premen: ročno prepisovanje glasbe je sredi 15. stoletja nadomestil notni tisk, tega je v 19. stoletju dopolnil zvočni zapis, ki se mu je v 20. pridružil še video, vse skupaj pa se je v 21. stoletju preselilo v digitalni svet interneta.

Danes je glavni zapis glasbe: avdio (in video). Danes lahko vsak posname in manipulira s posnetkom, zvok, sliko ali oboje, poklic forenzika zvoka pa celo pomaga odkriti, kar je ušesu nedostopno.

Danes je poslušalec praktično lahko sam svoj skladatelj. Obrobne zamisli Erica Satiea (1866–1925) o glasbi kot pohištvu, utelešeni kmalu po njegovi smrti v povsem novem poslovnem okolju, imenovanem Muzak v 1930ih, so preplavile svet kot samoumevna danost in DIY (do it yourself) kultura se kaže tako pri možnostih izbiranja glasbe pri spletnih ponudnikih pretočnih vsebin kakor tudi pri ponudnikih ustvarjanja glasbe, kot so Soundtrap – Make music online, Song Maker, BeepBox, BandLab, makemusic, Soundation, Music Maker, Audiotool ipd.

Izbor orodij za urejanje zvoka na računalniku (obstaja seveda še vrsta aplikacij za pametne naprave, ki niso vključene v ta seznam):

Za delo na računalniku prav tako dobimo za različne operacijske sisteme posebne urejevalnike zvoka. Kaže, da sta mimo množice poklicnih orodij, kot so recimo Adobe Audition, Soundforge, Reason alia Sonyjevi izdelki, najbolj priljubljena akademska urejevalca zvoka: Audacity in WavePad. Zaradi podpore bosta bržkone ostala med najbolj uporabljanimi vsaj še nekaj let.

Če je WavePad »tržna vaba«, ki uporabnika s kakovostjo prepriča za nakup dodatnih programov za poklicno urejanje zvoka — WavePad je namreč del profesionalnega paketa urejevalcev zvoka NCH Swift Sound suite  —, je Audacit odprtokodni program, open source. To pomeni, da ga strokovnjaki in ljubitelji oblikujejo v javno dobro: je rezultat gibanja, ki je od leta 1985 organizirano kot Fundacija za brezplačno programsko opremo: FSF – The Free Software Foundation http://www.fsf.org.

Urejevalniki notnega zapisa

Podobno bogato ponudbo je mogoče najti na področju urejevalnikov not ali notografskih programov, kot kaže naslednji izbor:

Poleg plačljivih programov je verjetno najrazširjenejši brezplačni program MuseScore. Pomembno pa je, da se notografi znajdejo pogosto v povezavi s paketi za ustvarjanje in urejanje glasbenega in zvokovnega zapisa. Zato so pretvorbe med formati precej pomembne.

Naraščajoči pomen odprtokodnega zapisa MusicXML je v tem, da je postal standarni format digitalnega posredovanja simbolnega glasbenega zapisovanja, ki omogoča učinkovite prenose med uporabniki različnih programov, zlasti pa prek spleta. Tako kot elektronski standardni protokol MIDI posreduje med zvokom in digitalnim zapisom zvoka, se lahko digitalni zapis zvoka glasbe Zahoda zapiše tudi brez notografov v MusicXML formatu, ki nato znake lahko pretvori nazaj v MIDI format in zapisano nato slišimo. Možnosti, kot jih ponujajo različne storitve ustvarjanja na spletu tipa Soundslice ali pa MuseScore temeljijo na tovrstnih pretvorbah zapisa glasbe.

Notografskih programov ne kaže razumeti samo kot nadomestek za notni papir in svinčnik. Niso le priročen pripomoček pri ustvarjanju, kar kaže sodobna ustvarjalnost, ki teži k masovni produkciji, temveč so izredno uporabni pri pedagoškem procesu v tistih primerih, kjer skupaj z notografskim programom proizvajalec omogoči dostop do partitur, ki jih lahko nato predvajamo učencem dobesedno z gledišča izvajalca: zapis in zvok se v realnem času odvijata pred našimi očmi in ušesi. Obenem pa tovrstno sinhroniziranje omogoča napredne funkcije pri učenju glasbe, kot je prikazovanje natančnosti poustvarjene tonske višine in ritma ocenjevanje pravilnosti z nazornimi zasledovalniki brez obračanja listov …), o čemer bo govora kasneje.

Na vsak način pa notografi pomagajo pri naslednjih opravilih:

• zapisovanje in urejanje zapisanega notnega gradiva,
• pretvarjanje notografiranega v zvok ali obrnjeno, zvoka v note,
• nazorno prikazovanje izvajanega v realnem casu,
• zapis, lahko tudi preveden v druge formate, se lažje deli z večjim številom uporabnikov.

Seveda, urejevalniki zvoka in notografi niso edina orodja, ki pomagajo pri ukvarjanju z glasbo. Vrsta drugih orodij obstaja, ki so na voljo, in sicer za praktično in bolj teoretično ukvarjanje z glasbo.

Rezultat: med prakso in teorijo

Tako urejevalniki simbolnega zapisa kakor tisti, ki ponujajo urejanje zvoka, lahko pomagajo pri praktičnem učenju

• teorije glasbe (nauk o glasbi, solfeggio, glasbeni stavek, razvijanje slušnih predstav), in seveda tudi pri ustvarjanju glasbe. Po drugi plati pa se računalnik
• seznanjanju z različnimi deli glasbene preteklosti in sedanjosti, sploh pri uživanju glasbe, kot nam jo ponuja sodobna tehnologija.

Nadaljnji prerez ponuja orientir po računalniški podpori za dosego obeh možnosti: učenje teorije glasbe in zgodovine glasbe.

Podpora pri pouku teorije glasbe in ustvarjanju

Računalniško podprto poučevanje glasbe (Computer-Assisted Instruction, CAI) — predvsem vaje iz teorije glasbe —, so začeli razvijati v okviru ameriških univerzitetnih dejavnosti ob koncu šestdesetih let 20. stoletja. Med univerzami, ki so to gojile (recimo: University of Illinois, Stanford University, The Pennsylvania State University, the University of Delaware, Florida State University) postopoma prišlo do širitve tovrstnih prizadevanj v različne smeri uporabe računalnika. Peter R. Webster je v prispevku Key research in music technology and music teaching and learning, ki je izšel leta 2011 v Journal of Music, Technology & Education, lepo povzema delovanje na področju, ki se iz leta v leto temeljito spreminja in nadgrajuje.

Pri nauku o glasbi je nemogoče ostro razmejiti spoznavanje osnov glasbenega stavka (tonski sistem in glasbeni stavek) od podajanja le-tega (solfeggio). Celovitost področja lepo zajema revija *Music Theory Pedagogy Online. Kljub temu, da večina programske opreme vključuje tako teoretično razumevanje kot praktično prepoznavanje in podajanje značilnosti glasbenega stavka, kaže ohraniti razliko med obema področjema nauka o glasbi v spominu kot pomembno iztočnico pri izbiri ustreznih pripomočkov iz naslednjega seeznamom naslovov. Še prej pa malo za šalo – malo za res:

Simpatični otroški programi

Glasbeni stavek

Solfeggio

Na seznamih niso zajeti pripomočki za uglaševanje, metronomi, karaoke, samo pdf verzije nalog za posamezna področja teorije in solfeggia ali pa ponudniki spletnega pouka glasbe, ki se iz leta v leto množijo. Tudi vsebine, ki zadevajo teorijo glasbe, se s sodobno tehnologijo širijo. Ustvarjanje glasbe prek spleta omogoča, da se vsak preizkusi z oblikovanjem zvoka ali umetnostjo oblikovanja zvoka (sound art), kot ga poleg nekaterih že omenjenih pripomočkov omogočajo zabavno učenje glasbe ponujajo naslednji DAW (digital audio workstation)

Pripomočki za oblikovanje zvoka

V tej množici zastonjskih laboratorijev za oblikovanje zvoka, ki jim je treba prišteti še zmogljivejše urejevalnike zvoka, imamo precej možnosti za ustvarjanje glasbe. Bolj celovite studijske verzije DAW, kot so npr. Ableton Live, Logic Pro ali pa Studio One, so seveda dostopne manjšemu številu ljudi. Toda ponudba tako prostodostopnih kot poklicnih pripomočkov za manipulacijo zvoka nakazuje na množico, ki soustvarja tako imenovano DIY glasbeno kulturo »eksperimentiranja« z zvokom.

Zvok kot glasbeni pojav in načela njegovega oblikovanja postavljajo seveda pred pedagoga v prvo vrtso tiste vsebine, ki so značilne za elektronsko glasbo.

Glasbena dejstva: približevanje glasbene preteklosti in sodobnosti

Zgodovina je vse, česar ni več, pa vseeno obstaja skozi določena dejstva. Preteklost sestavljajo pretekle prihodnosti, kot Reinhart Koselleck pravi živim pogledom na preteklost, pomembnim za vsako sedanjost.

Za zgodovino, tako kot za sedanjost, potrebujemo določena dejstva. (Samo z njihovo pomočjo lahko zremo tudi v prihodnost.) Obbstajajo različna dejstva. Nekatera so snovna, druga ne. Za računalniško podprto ukvarjanje z glasbo sta ključni tri vrste dejstev. Po eni plati imamo note, glasbila in posnetke, po drugi pa procese, ki jih porajajo. Zato je poglavje razdeljeno na dva večja tematska sklopa: 1) glasbeniki in glasbene ustanove, note, glasbila in posnetki ter 2) muzikološki viri.^[1] Pri obeh tematikah praviloma ne gre za založnike, izdelovalce ali založbe, ki prodajajo izdelke, temveč za združenja in posameznike, ki prinašajo pedagoško uporabne informacije za posamezne teme.

Skladatelji, izvajalci, ansambli

Če je bilo še pred tridesetimi leti razmeroma težko zbrati več podatkov o glasbenikih in glasbenih ustanovah, današnji spletni iskalniki prinašajo, nasprotno, težavo čiščenja in preverjanja informacij. Najbolj razvejana mreža ponujanja informacij o glasbenikih in ustanovah sdanes so verjetno glasbenoinformacijska središča centri. Njihova kroivna ustanova, Zveza glasbenoinformacijskih središč IAMIC, je prvi naslov za sodobnost, ki prinaša podatke orazličnih profilih glasbenikov. Za aktivne glasbenike in ustanove danes ni težko dobiti podatkov, zato jih tu ne navajam.

Note

Instrumenti

Posnetki

Pretočni ponudniki glasbe

Januarja 2021 je bilo 4.66 miljarde aktivnih uporabnikov interneta. Več kot polovica svetovnega prebivalstva (59.5 %) se tudi zx glasbo sooča prek interneta. Večimna uporabnikov interneta (92.6 %, kar znese 4.32 milijarde ljudi) dostopa do skupnega sveta prek pametnih naprav (Johnson 2021).

Vsi ponudniki se ukvarjajo z uporabniškimi zahtevami. Kako poosebiti izbiro poslušanja je imperative časa. In če si pogledamo načine, kako pretočne službe, kot so Deezer, Spotify, Tidal, YouTube, ali Idagio – vsaj 10 jih je bilo leta 2021 – vidimo, da se vse ikvarjajo s tako imenovanimi “razpoloženjskimi paketi” (“mood packages”), ki se približujejo osebni preference poslušalke/poslušalca. Čeprav tehnologija že stoletje pelje v smer samoizbiranja čedalje večje ponudbe glasbe, so pretočne službe pripeljale k celoviti obrnitvi vloge poslušalca, ki sam sebi postaja koncertni menedžer in oblikovalec okusa.

Tudi za pedagoga sta pomembni posledici pretočne strežbe glasbe, namreč da se družbena relevantnost glasbe v digitalnem svetu širi v dve smeri. Po eni plati si lahko vsak s pametno napravo samostojno izbira svoj seznam predvajanja ali playlist. Ali pa to reč prepustimo pametnim ponudnikom glasbe. V obeh primerih se spremeni dužbena vloga poslušalca. V prvem primeru postane sam odbiralec svoje glasbene izkušnje, tako rekoč sam svoj skladatelj (če izbira na podlagi obstoječega, je nadaljnja ustvarjalnost teoretično izključena. V drigem primeru prepusti tudi tisto majhno mero možnosti izkušnje z novo glasbo ponudnikom pretočnih avdio (in video) vsebin. Zgodi se to, kar je Jay Rosen wittily formuliral v prispevku The People formerly known as The Audience leta 2006: v praksi se izgubi meja med ustvarjalcem in poslušalcem, poslušalec sam ustvarja svojo glasbeno izkušnjo brez poznavanja tega, kdo ustvarja glasbo. Pomemben (prvi) del komunikacijske verige med ustvarjalcem, posrenikom in odjemalcem je v tem primeru odrezan iz zavesti: obstajata samo posrednik in poslušalec.

Da so se karte med ustvarjalcem, posrednikom (medijem) in odjemalcem temeljito premešale, kažejo glasbenoanalitične službe, kakršna je Viberate: ne pokaže le natančnega seznama mest, kjer se glasba dogaja, temveč tudi množico podatkov, ki jih lahko glasbeniki uporabljajo za to, da najdejo svoje poslušalce v digitalnem svetu in v živo.

Muzikološki pripomočki

Z naraščanjem informacij na spletu naraščajo tudi potrebe po pretresanju kakovosti teh informacij. Pri tem pomagata strokovna literatura in pa znanstvena dela v periodiki, leksiki in knjigah.

Ob koncu prvega desetletja 21. stoletja je Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, ki je članica evropske Europeane, postavila oddljen dostop do informacijskih virov tudi za glasbo. Rezultat je naraščajoča zbirka partitur, posnetkov in leksike. Poleg Mrežnika, v katerem najdemo največje muzikološke enciklopedije, kot sta Grove Music Online/Oxford Music Online in Musik in Geschichte und Gegenwart (MGG Online), tudi baze posnetkov, kot sta Naxos Music Library in Naxos Music Library Jazz, in vrsto muzikološke baz, kot so denimo »štirje R-i« mednarodnega muzikološkega raziskovanja, ki ponuja glasbene vire, revije, literaturo in ikonografijo. Za digitalizirano slovensko glasbeno zapuščino skrbi dLib.

Podobna spletišča se množijo. Vse univerze po svetu, kjer domuje tudi glasba, gojijo muzikološke, notne in zvočne oziroma avdiovizualne zbirke. Poleg iskalnika knjižnic Libdex, glasbenih knjižnic MLA in International Concul on Archives ICA je zbirka Digital Resources for Musicology pomembno izhodišče iskanj muzikoloških virov. Poleg vrste muzejev in spletnih muzikoloških predavanj, ki pogosto najdejo pot v javnost, glasbeni društev, kot so IMS, ICTM, ISME, ISMIR, so skupaj s strokovnimi in znanstvenimi revijami lep pokazatelj širine vsebin ukvarjanja za glasbo v digitaliziranem svetu:

Periodika in e-knjige  

Nekateri navedeni portali vključujejo tudi periodiko, ki prinaša najbolj ažurne izsledke na posameznih področjih. Pri nas jih popisuje knjižnični informacijski sistem Cobiss, je pa smiselno dodati tudi tiste, na katere naše knjižnice niso naročene, so pa zabeležene v omenjenih bazah RILM in RIPM, h katerim kaže dodati še JSTOR, De Gruyter Online, Oxford Academic Journals ali pa Taylor and Francis Online.

Knjige se v vedno večjem številu ponujajo tudi v e-obliki. Tudi zanje ponuja Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, h kateri je treba dodati seveda tudi Univerzitetno knjižnico Maribor, baze knjig, kot so Academic Search Complete, eBook Academic Collection.

Seveda je naveden le del glasbene periodike, ki zgolj nakazuje sodobno »glasbeno ekonomijo« vsakdana. Med strokovno usmerjenimi revijami so v zgoraj navedenem tudi take, kjer so članki uvrščeni brez določenega vrednostnega merila. Tudi revije včasih prinesejo to, kar je uredništvu prišlo pod roke brez tehtnejše utemeljitve. Pri tem je bralec nemalokrat v zadregi, kako ločiti zrnje od plev. Torej: kako?

Seveda pa tudi pri računalniško podprtem poučevanju ostajata odprti vprašanji isti, kot sicer pri izbiri »učnih orodij« v običajni pedagoški praksi: mera, do katere je smiselno iskati računalniško pomoč za poučevanje glasbe, in namen, ki ga s tem želimo doseči. Vprašanji ne dopuščata preprostega odgovora.

Neki opazovalec vršenja na svetovnem spletu je posrečeno zapisal, da ljudje »nagibamo k precenjevanju učinkov na kratki rok in podcenjevanju tistih, ki jih prinaša dolgi rok«. Tudi za računalniško podprto poučevanje glasbe velja ohraniti to misel v spominu. Pogosto izrečeno stališče, da medmrežje prinaša veliko več vsebin, ki so obupne v vsakem pogledu, ne zabriše dejstva, da je v tej poplavi naplavin stvari in storitev mogoče najti tudi takšne, ki so zelo koristne.

Z drugimi besedami: pot, po kateri hodimo, je treba ločiti od namena, zaradi katerega smo na njej. Računalniško podprto poučevanje glasbe nam pri tem ne pomaga nič bolj — pa tudi nič manj ne — kot vrsta tehnoloških novitet, ki so se postopno uveljavljale in nadgrajevale »staromodni« pouk. Dejstvo pa je, da računalniško podprto poučevanje glasbe pedagogu nalaga veliko večjo odgovornost v primerjavi s preteklimi tehnološkimi pripomočki, ker so stranpoti vabljivejše.

P. S.

Kljub določenemu obsegu težav, ki jih prinaša računalniško tržišče, glasbeni pedagog hitro opazi prednosti dela z računalnikom. Vsak napor odtehta živ odnos med njima, kar je ne nazadnje eden osrednjih idealov tudi v glasbi. Naslednja »raziskava« o računalnikih lepo priča o tej živosti (zaradi spolne nevtralnosti, ki je ključna za to študijo, je navedek v izvirniku):

As you are aware, ships have long been characterized as being female (e.g., “Steady as she goes” or “She’s listing to starboard, Captain!”)

Recently, a group of computer scientists (all males) announced that computers should also be referred to as being female. Their reasons for drawing this conclusion follow:

Five reasons to believe computers are female:   1) No one but the Creator understands their internal logic. 2) The native language they use to communicate with other computers is incomprehensible to everyone else. 3) The message “Bad command or file name” is about as informative as, “If you don’t know why I’m mad at you, then I’m certainly not going to tell you.” 4) Even your smallest mistakes are stored in long-term memory for later retrieval. 5) As soon as you make a commitment to one, you find yourself spending half your paycheck on accessories for it. However, another group of computer scientists, (all female) think that computers should be referred to as if they were male. Their reasons follow:

Five reasons to believe computers are male:   1)  They have a lot of data, but are still clueless. 2)  They are supposed to help you solve problems, but half the time they ARE the problem. 3)  As soon as you commit to one you realize that, if you had waited a little longer, you could have obtained a better model. 4)  In order to get their attention, you have to turn them on. 5)  Big power surges knock them out for the rest of the night.

1. !!! Copyright zakone in povezave o avtorskih pravicah dobimo na naslednjih straneh: WIPO – World Intelectual Property Organization, CISAC – International Confederations of Authors and Composers, Bernska konvencija (1971), E©UP – European Copyright User Platform.Koristne informacije prinašajo še Performing Right Society (PRS) and the Mechanical-Copyright Protection Society (MCPS).

   V Sloveniji ponuja povezave in zakone o avtorskih pravicah Ministrstvo za gospodarstvo, osrednji naslov pa je Avtorska agencija za Slovenijo (za ustvarjalce tudi SAZAS – Združenje skladateljev, avtorjev in založnikov za zaščito avtorskih pravic Slovenije). ↑

Poleg plačljivih programov je verjetno najrazširjenejši brezplačni program MuseScore. Pomembno pa je, da se notografi znajdejo pogosto v povezavi s paketi za ustvarjanje in urejanje glasbenega in zvokovnega zapisa. Zato so pretvorbe med formati precej pomembne.

Naraščajoči pomen odprtokodnega zapisa MusicXML je v tem, da je postal standarni format digitalnega posredovanja simbolnega glasbenega zapisovanja, ki omogoča učinkovite prenose med uporabniki različnih programov, zlasti pa prek spleta. Tako kot elektronski standardni protokol MIDI posreduje med zvokom in digitalnim zapisom zvoka, se lahko digitalni zapis zvoka glasbe Zahoda zapiše tudi brez notografov v MusicXML formatu, ki nato znake lahko pretvori nazaj v MIDI format in zapisano nato slišimo. Možnosti, kot jih ponujajo različne storitve ustvarjanja na spletu tipa Soundslice ali pa MuseScore temeljijo na tovrstnih pretvorbah zapisa glasbe.

Notografskih programov ne kaže razumeti samo kot nadomestek za notni papir in svinčnik. Niso le priročen pripomoček pri ustvarjanju, kar kaže sodobna ustvarjalnost, ki teži k masovni produkciji, temveč so izredno uporabni pri pedagoškem procesu v tistih primerih, kjer skupaj z notografskim programom proizvajalec omogoči dostop do partitur, ki jih lahko nato predvajamo učencem dobesedno z gledišča izvajalca: zapis in zvok se v realnem času odvijata pred našimi očmi in ušesi. Obenem pa tovrstno sinhroniziranje omogoča napredne funkcije pri učenju glasbe, kot je prikazovanje natančnosti poustvarjene tonske višine in ritma ocenjevanje pravilnosti z nazornimi zasledovalniki brez obračanja listov …), o čemer bo govora kasneje.

Na vsak način pa notografi pomagajo pri naslednjih opravilih:

• zapisovanje in urejanje zapisanega notnega gradiva,
• pretvarjanje notografiranega v zvok ali obrnjeno, zvoka v note,
• nazorno prikazovanje izvajanega v realnem casu,
• zapis, lahko tudi preveden v druge formate, se lažje deli z večjim številom uporabnikov.

Seveda, urejevalniki zvoka in notografi niso edina orodja, ki pomagajo pri ukvarjanju z glasbo. Vrsta drugih orodij obstaja, ki so na voljo, in sicer za praktično in bolj teoretično ukvarjanje z glasbo.

Rezultat: med prakso in teorijo

Tako urejevalniki simbolnega zapisa kakor tisti, ki ponujajo urejanje zvoka, lahko pomagajo pri praktičnem učenju

• teorije glasbe (nauk o glasbi, solfeggio, glasbeni stavek, razvijanje slušnih predstav), in seveda tudi pri ustvarjanju glasbe. Po drugi plati pa se računalnik
• seznanjanju z različnimi deli glasbene preteklosti in sedanjosti, sploh pri uživanju glasbe, kot nam jo ponuja sodobna tehnologija.

Nadaljnji prerez ponuja orientir po računalniški podpori za dosego obeh možnosti: učenje teorije glasbe in zgodovine glasbe.

Podpora pri pouku teorije glasbe in ustvarjanju

Računalniško podprto poučevanje glasbe (Computer-Assisted Instruction, CAI) — predvsem vaje iz teorije glasbe —, so začeli razvijati v okviru ameriških univerzitetnih dejavnosti ob koncu šestdesetih let 20. stoletja. Med univerzami, ki so to gojile (recimo: University of Illinois, Stanford University, The Pennsylvania State University, the University of Delaware, Florida State University) postopoma prišlo do širitve tovrstnih prizadevanj v različne smeri uporabe računalnika. Peter R. Webster je v prispevku Key research in music technology and music teaching and learning, ki je izšel leta 2011 v Journal of Music, Technology & Education, lepo povzema delovanje na področju, ki se iz leta v leto temeljito spreminja in nadgrajuje.

Pri nauku o glasbi je nemogoče ostro razmejiti spoznavanje osnov glasbenega stavka (tonski sistem in glasbeni stavek) od podajanja le-tega (solfeggio). Celovitost področja lepo zajema revija *Music Theory Pedagogy Online. Kljub temu, da večina programske opreme vključuje tako teoretično razumevanje kot praktično prepoznavanje in podajanje značilnosti glasbenega stavka, kaže ohraniti razliko med obema področjema nauka o glasbi v spominu kot pomembno iztočnico pri izbiri ustreznih pripomočkov iz naslednjega seeznamom naslovov. Še prej pa malo za šalo – malo za res:

Simpatični otroški programi

Glasbeni stavek

Solfeggio

Na seznamih niso zajeti pripomočki za uglaševanje, metronomi, karaoke, samo pdf verzije nalog za posamezna področja teorije in solfeggia ali pa ponudniki spletnega pouka glasbe, ki se iz leta v leto množijo. Tudi vsebine, ki zadevajo teorijo glasbe, se s sodobno tehnologijo širijo. Ustvarjanje glasbe prek spleta omogoča, da se vsak preizkusi z oblikovanjem zvoka ali umetnostjo oblikovanja zvoka (sound art), kot ga poleg nekaterih že omenjenih pripomočkov omogočajo zabavno učenje glasbe ponujajo naslednji DAW (digital audio workstation)

Pripomočki za oblikovanje zvoka

V tej množici zastonjskih laboratorijev za oblikovanje zvoka, ki jim je treba prišteti še zmogljivejše urejevalnike zvoka, imamo precej možnosti za ustvarjanje glasbe. Bolj celovite studijske verzije DAW, kot so npr. Ableton Live, Logic Pro ali pa Studio One, so seveda dostopne manjšemu številu ljudi. Toda ponudba tako prostodostopnih kot poklicnih pripomočkov za manipulacijo zvoka nakazuje na množico, ki soustvarja tako imenovano DIY glasbeno kulturo »eksperimentiranja« z zvokom.

Zvok kot glasbeni pojav in načela njegovega oblikovanja postavljajo seveda pred pedagoga v prvo vrtso tiste vsebine, ki so značilne za elektronsko glasbo.

Glasbena dejstva: približevanje glasbene preteklosti in sodobnosti

Zgodovina je vse, česar ni več, pa vseeno obstaja skozi določena dejstva. Preteklost sestavljajo pretekle prihodnosti, kot Reinhart Koselleck pravi živim pogledom na preteklost, pomembnim za vsako sedanjost.

Za zgodovino, tako kot za sedanjost, potrebujemo določena dejstva. (Samo z njihovo pomočjo lahko zremo tudi v prihodnost.) Obbstajajo različna dejstva. Nekatera so snovna, druga ne. Za računalniško podprto ukvarjanje z glasbo sta ključni tri vrste dejstev. Po eni plati imamo note, glasbila in posnetke, po drugi pa procese, ki jih porajajo. Zato je poglavje razdeljeno na dva večja tematska sklopa: 1) glasbeniki in glasbene ustanove, note, glasbila in posnetki ter 2) muzikološki viri.^[1] Pri obeh tematikah praviloma ne gre za založnike, izdelovalce ali založbe, ki prodajajo izdelke, temveč za združenja in posameznike, ki prinašajo pedagoško uporabne informacije za posamezne teme.

Skladatelji, izvajalci, ansambli

Če je bilo še pred tridesetimi leti razmeroma težko zbrati več podatkov o glasbenikih in glasbenih ustanovah, današnji spletni iskalniki prinašajo, nasprotno, težavo čiščenja in preverjanja informacij. Najbolj razvejana mreža ponujanja informacij o glasbenikih in ustanovah sdanes so verjetno glasbenoinformacijska središča centri. Njihova kroivna ustanova, Zveza glasbenoinformacijskih središč IAMIC, je prvi naslov za sodobnost, ki prinaša podatke orazličnih profilih glasbenikov. Za aktivne glasbenike in ustanove danes ni težko dobiti podatkov, zato jih tu ne navajam.

Note

Instrumenti

Posnetki

Pretočni ponudniki glasbe

Januarja 2021 je bilo 4.66 miljarde aktivnih uporabnikov interneta. Več kot polovica svetovnega prebivalstva (59.5 %) se tudi zx glasbo sooča prek interneta. Večimna uporabnikov interneta (92.6 %, kar znese 4.32 milijarde ljudi) dostopa do skupnega sveta prek pametnih naprav (Johnson 2021).

Vsi ponudniki se ukvarjajo z uporabniškimi zahtevami. Kako poosebiti izbiro poslušanja je imperative časa. In če si pogledamo načine, kako pretočne službe, kot so Deezer, Spotify, Tidal, YouTube, ali Idagio – vsaj 10 jih je bilo leta 2021 – vidimo, da se vse ikvarjajo s tako imenovanimi “razpoloženjskimi paketi” (“mood packages”), ki se približujejo osebni preference poslušalke/poslušalca. Čeprav tehnologija že stoletje pelje v smer samoizbiranja čedalje večje ponudbe glasbe, so pretočne službe pripeljale k celoviti obrnitvi vloge poslušalca, ki sam sebi postaja koncertni menedžer in oblikovalec okusa.

Tudi za pedagoga sta pomembni posledici pretočne strežbe glasbe, namreč da se družbena relevantnost glasbe v digitalnem svetu širi v dve smeri. Po eni plati si lahko vsak s pametno napravo samostojno izbira svoj seznam predvajanja ali playlist. Ali pa to reč prepustimo pametnim ponudnikom glasbe. V obeh primerih se spremeni dužbena vloga poslušalca. V prvem primeru postane sam odbiralec svoje glasbene izkušnje, tako rekoč sam svoj skladatelj (če izbira na podlagi obstoječega, je nadaljnja ustvarjalnost teoretično izključena. V drigem primeru prepusti tudi tisto majhno mero možnosti izkušnje z novo glasbo ponudnikom pretočnih avdio (in video) vsebin. Zgodi se to, kar je Jay Rosen wittily formuliral v prispevku The People formerly known as The Audience leta 2006: v praksi se izgubi meja med ustvarjalcem in poslušalcem, poslušalec sam ustvarja svojo glasbeno izkušnjo brez poznavanja tega, kdo ustvarja glasbo. Pomemben (prvi) del komunikacijske verige med ustvarjalcem, posrenikom in odjemalcem je v tem primeru odrezan iz zavesti: obstajata samo posrednik in poslušalec.

Da so se karte med ustvarjalcem, posrednikom (medijem) in odjemalcem temeljito premešale, kažejo glasbenoanalitične službe, kakršna je Viberate: ne pokaže le natančnega seznama mest, kjer se glasba dogaja, temveč tudi množico podatkov, ki jih lahko glasbeniki uporabljajo za to, da najdejo svoje poslušalce v digitalnem svetu in v živo.

Muzikološki pripomočki

Z naraščanjem informacij na spletu naraščajo tudi potrebe po pretresanju kakovosti teh informacij. Pri tem pomagata strokovna literatura in pa znanstvena dela v periodiki, leksiki in knjigah.

Ob koncu prvega desetletja 21. stoletja je Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, ki je članica evropske Europeane, postavila oddljen dostop do informacijskih virov tudi za glasbo. Rezultat je naraščajoča zbirka partitur, posnetkov in leksike. Poleg Mrežnika, v katerem najdemo največje muzikološke enciklopedije, kot sta Grove Music Online/Oxford Music Online in Musik in Geschichte und Gegenwart (MGG Online), tudi baze posnetkov, kot sta Naxos Music Library in Naxos Music Library Jazz, in vrsto muzikološke baz, kot so denimo »štirje R-i« mednarodnega muzikološkega raziskovanja, ki ponuja glasbene vire, revije, literaturo in ikonografijo. Za digitalizirano slovensko glasbeno zapuščino skrbi dLib.

Podobna spletišča se množijo. Vse univerze po svetu, kjer domuje tudi glasba, gojijo muzikološke, notne in zvočne oziroma avdiovizualne zbirke. Poleg iskalnika knjižnic Libdex, glasbenih knjižnic MLA in International Concul on Archives ICA je zbirka Digital Resources for Musicology pomembno izhodišče iskanj muzikoloških virov. Poleg vrste muzejev in spletnih muzikoloških predavanj, ki pogosto najdejo pot v javnost, glasbeni društev, kot so IMS, ICTM, ISME, ISMIR, so skupaj s strokovnimi in znanstvenimi revijami lep pokazatelj širine vsebin ukvarjanja za glasbo v digitaliziranem svetu:

Periodika in e-knjige  

Nekateri navedeni portali vključujejo tudi periodiko, ki prinaša najbolj ažurne izsledke na posameznih področjih. Pri nas jih popisuje knjižnični informacijski sistem Cobiss, je pa smiselno dodati tudi tiste, na katere naše knjižnice niso naročene, so pa zabeležene v omenjenih bazah RILM in RIPM, h katerim kaže dodati še JSTOR, De Gruyter Online, Oxford Academic Journals ali pa Taylor and Francis Online.

Knjige se v vedno večjem številu ponujajo tudi v e-obliki. Tudi zanje ponuja Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, h kateri je treba dodati seveda tudi Univerzitetno knjižnico Maribor, baze knjig, kot so Academic Search Complete, eBook Academic Collection.

Seveda je naveden le del glasbene periodike, ki zgolj nakazuje sodobno »glasbeno ekonomijo« vsakdana. Med strokovno usmerjenimi revijami so v zgoraj navedenem tudi take, kjer so članki uvrščeni brez določenega vrednostnega merila. Tudi revije včasih prinesejo to, kar je uredništvu prišlo pod roke brez tehtnejše utemeljitve. Pri tem je bralec nemalokrat v zadregi, kako ločiti zrnje od plev. Torej: kako?

Seveda pa tudi pri računalniško podprtem poučevanju ostajata odprti vprašanji isti, kot sicer pri izbiri »učnih orodij« v običajni pedagoški praksi: mera, do katere je smiselno iskati računalniško pomoč za poučevanje glasbe, in namen, ki ga s tem želimo doseči. Vprašanji ne dopuščata preprostega odgovora.

Neki opazovalec vršenja na svetovnem spletu je posrečeno zapisal, da ljudje »nagibamo k precenjevanju učinkov na kratki rok in podcenjevanju tistih, ki jih prinaša dolgi rok«. Tudi za računalniško podprto poučevanje glasbe velja ohraniti to misel v spominu. Pogosto izrečeno stališče, da medmrežje prinaša veliko več vsebin, ki so obupne v vsakem pogledu, ne zabriše dejstva, da je v tej poplavi naplavin stvari in storitev mogoče najti tudi takšne, ki so zelo koristne.

Z drugimi besedami: pot, po kateri hodimo, je treba ločiti od namena, zaradi katerega smo na njej. Računalniško podprto poučevanje glasbe nam pri tem ne pomaga nič bolj — pa tudi nič manj ne — kot vrsta tehnoloških novitet, ki so se postopno uveljavljale in nadgrajevale »staromodni« pouk. Dejstvo pa je, da računalniško podprto poučevanje glasbe pedagogu nalaga veliko večjo odgovornost v primerjavi s preteklimi tehnološkimi pripomočki, ker so stranpoti vabljivejše.

P. S.

Kljub določenemu obsegu težav, ki jih prinaša računalniško tržišče, glasbeni pedagog hitro opazi prednosti dela z računalnikom. Vsak napor odtehta živ odnos med njima, kar je ne nazadnje eden osrednjih idealov tudi v glasbi. Naslednja »raziskava« o računalnikih lepo priča o tej živosti (zaradi spolne nevtralnosti, ki je ključna za to študijo, je navedek v izvirniku):

As you are aware, ships have long been characterized as being female (e.g., “Steady as she goes” or “She’s listing to starboard, Captain!”)

Recently, a group of computer scientists (all males) announced that computers should also be referred to as being female. Their reasons for drawing this conclusion follow:

Five reasons to believe computers are female:   1) No one but the Creator understands their internal logic. 2) The native language they use to communicate with other computers is incomprehensible to everyone else. 3) The message “Bad command or file name” is about as informative as, “If you don’t know why I’m mad at you, then I’m certainly not going to tell you.” 4) Even your smallest mistakes are stored in long-term memory for later retrieval. 5) As soon as you make a commitment to one, you find yourself spending half your paycheck on accessories for it. However, another group of computer scientists, (all female) think that computers should be referred to as if they were male. Their reasons follow:

Five reasons to believe computers are male:   1)  They have a lot of data, but are still clueless. 2)  They are supposed to help you solve problems, but half the time they ARE the problem. 3)  As soon as you commit to one you realize that, if you had waited a little longer, you could have obtained a better model. 4)  In order to get their attention, you have to turn them on. 5)  Big power surges knock them out for the rest of the night.

1. !!! Copyright zakone in povezave o avtorskih pravicah dobimo na naslednjih straneh: WIPO – World Intelectual Property Organization, CISAC – International Confederations of Authors and Composers, Bernska konvencija (1971), E©UP – European Copyright User Platform.Koristne informacije prinašajo še Performing Right Society (PRS) and the Mechanical-Copyright Protection Society (MCPS).

   V Sloveniji ponuja povezave in zakone o avtorskih pravicah Ministrstvo za gospodarstvo, osrednji naslov pa je Avtorska agencija za Slovenijo (za ustvarjalce tudi SAZAS – Združenje skladateljev, avtorjev in založnikov za zaščito avtorskih pravic Slovenije). ↑