Harmonija

Harmonia je bila v grški mitologiji hči boga Aresa in Afrodite, boga vojne in boginje ljubezni. V rimskem času se je pojavila kot Concordia, hči boga Marsa in boginje Venere. Mars je bil bog vojne in Venera boginja ljubezni.

Harmonia združuje različne pojave, zato so besedo uporabljali v arhitekturi kot »povezava«, »sklep« ali pa »spona«, recimo, med dvema deskama ali kamnoma. Prav to velja v glasbi: harmonija označuje združevanje različnih tonov. Če je več pevcev ali instrumentalistov, vedno nastaja harmonija: stik tonov ali sozven.

Ko zvenita samo dva tona skupaj, govorimo o intervalih. Ko pa zveni več zvokov skupaj, govorimo o akordih.

 V glasbi se je nauk o harmoniji oblikoval polagoma od začetka 17. stoletja. Prvi učbenik o »novi znanosti glasbe« je napisal Jean-Philippe Rameau v knjigi Traktat o harmoniji leta 1722. Od tedaj se harmonije uči vsak, ki se ukvarja z glasbo. Predstavlja tisti del védenja o glasbi, ki se ukvarja s povezavami tonov akordov med seboj. Rameau je bil mnenja, da celotna glasba izhaja samo iz ene kadence ali zaključne zveze nekaj akordov. Sam je dejal, da je kot zvezo samo dveh akordov: najbolj disonantnega akorda, kot je označil dominantno septimo, in najbolj popolno konsonantnega akorda, durovega kvintakorda.

Danes je težko reči, da vsa glasba izhaja iz dveh akordov. Toda dejstvo je, da vsaka skladba nastaja zaradi povezav med različnimi glasovi: tudi če je en sam, se ravna po načelih harmonije. Harmonija namreč poučuje, kako se intervali in sozvočja povezujejo med seboj.

Poskusi razložiti, zakaj se ti zdijo nekatera sosledja sozvočij s spletne strani https://autochords.com/ bolj in zakaj manj posrečena. Klikni najprej na zelene puščice  in se nato poigraj z nastavitvami:

: